tjasa_about.jpg

“Že od malih nog me spremlja zanimanje za ljudi. Za to, kako ljudje živimo in zakaj sploh živimo.”

Ti vprašanji mi nista dali miru. Nobena stvar me ni uspela tako zamotiti, da bi se nehala spraševati “čemu sploh vse to”?

To je po vsej verjetnosti moje življenje usmerilo na pot, po kateri stopam danes.

 

In ravno zato ker nisem našla odgovora in ker se je zdelo, da ga ne poznajo niti ljudje okrog mene, sem začela izgubljati optimizem. V najstniškem obdobju sem bila sramežljiva in nesamozavestna. V sebi sem nosila žalost in se nenehno obremenjevala sama s sabo in drugimi ljudmi. Pretirana občutljivost me je ves čas delala užaljeno.

Moje tesnobe so s časom postajale vedno večje. Poiskala sem pomoč; najprej pri uradni medicini, nato alternativni. A v tem zdravljenju sem bila pasivna udeleženka. Čakala sem, da nekdo drug stori nekaj zame. Čeprav sem se počutila bolje, sem v osnovi ostala ista.

Kasneje sem v sanjah začela dobivati različne uvide in občutila močne Energije. Sprva si jih nisem znala razlagati. Začela sem brati, raziskovati in se odpirati za nova znanja.

Moje zaznave so se močno razširjale. Imela sem občutek, da sem del velike zgodbe in da je vse povezano; Da vsi plujemo v isto smer; da vse izhaja iz istega vira.

To se je usidralo v moje srce in tam ostalo.

Potem se je začelo obdobje študija. Z njim je prišla tudi neustavljiva želja, da ugotovim kako živeti. Kako narediti svet bolj srečen?

Vizija o tem, da bi bila srečna ne samo jaz, ampak vsi ljudje, me je dolgo gnala v iskanje razloga, zakaj nam to ne uspeva. Želja po tem, da osrečim svet, kljub temu da ne znam osrečiti sebe, je bila zelo ambiciozna ideja. Da je to velika in smešna iluzija, sem se začela zavedati šele, ko sem to poskušala storiti.

Odgovore sem iskala na različnih mestih; Na študiju sociologije, kjer so trdili, da nismo srečni, ker za to nimamo zunanjih pogojev - da je težava v družbi in sistemu. V psiholoških in duhovnih knjigah, ki so mi bile blizu; a teorija ni bila dovolj. Hodila sem na predavanja in si nabirala intelektualno znanje, vendar je nekaj manjkalo srcu. Na lovu za srečo sem zavila v marsikatero slepo ulico in vsaka posebej mi je dala pomembno lekcijo. Iskala sem nekaj drugega, pa nisem vedela kaj.

Pri svojih dvaindvajsetih letih pa sem sredi študija spoznala metodo Life Technology. Brez, da bi se zavedala v kaj se podajam, sem vstopila skozi nevidna vrata v vzporedni svet, ki ga vodi Energija. Svet, ki se je odprl pred mano, je bil izjemen. Še danes sem hvaležna za to vstopnico.

Že zelo zgodaj ob vstopu v proces mi je bilo dano čutiti nekaj Večjega. Občutek manjka v mojih prsih je bil nenadoma zapolnjen in za to mi ni bilo treba spremeniti ničesar iz zunanjega sveta. Spremenilo se je samo moje notranje stanje, ki je bilo v tistem trenutku popolnoma neodvisno od moje okolice. In bilo je zelo izpolnjujoče. Potrebovala nisem ničesar več. Samo sedela sem in se počutila blaženo.

Do tistega trenutka sem sicer izkušala posamezne trenutke sreče, a te stopnje odprtosti nisem poznala. Razlika je bila očitna, stanji pa neprimerljivi.

Občutek, da se po mojem telesu prelivajo Ljubezen, sladkost, radost, uživanje in mir so me pripeljali do spoznanja, da srečo vseskozi iščem na napačnem mestu.

Če v meni obstaja potencial za čudovita stanja, ki jih lahko izkušam, ne glede na to kaj se dogaja v okolici, mora biti v meni tudi ovira, da tega ne zmorem.

Takrat se je začelo moje duhovno potovanje.

Po srečanju z Energijo, ki mi je za dobrodošlico postregla z božanskimi stanji, ki so me navdala z neomajno motivacijo za učenje, je sledilo srečanje z egom, ki je bilo vsekakor manj sladko, ampak nujno potrebno.

Srečanje s konceptom spuščanja ega je bilo zame novo. Pravzaprav nisem niti vedela, da imam ego. Bil je tako markanten, da je napolnil celo mene, tako da sem se v celoti identificirala z njim. Jaz sem ego. Nič ni narobe s tem. Ego je moja identiteta, ki vsebuje različna prepričanja, nazore, poglede, resnice, vrednote, sodbe in strahove. Če ni ega, ni mene.

In ravno zato, mi je misel na to, da ga spustim povzročala smrtni strah. Kaj potem ostane? Ali sploh kaj? Kaj je onkraj Ega? In vsakič, ko sem se znaša v življenjskih situacijah, kjer bi morala spustiti ego, mi je ta vztrajno šepetal: »Ne! Kdo  si potem ti? Potem te ni!« Preplavil me je občutek, da bom izginila z obličja te Zemlje, če spustim vse, kar sem.

Ego namreč ne želi, da pogledamo onkraj.

Ko se zavesa odstre, bomo videli, da nam nekaj skriva. Nekaj, kar lahko obstaja brez njega. To, kar v resnici Smo. Tako izgubi monopol v katerem nas drži.

A včasih imamo ljudje milost, da se to vendar zgodi. Hvaležna sem, da se je zgodilo meni. Hvaležna sem, da mi je bilo dano videti na drugo stran; Da mi je bilo pokazano, da onstran ega ni konec, ampak začetek. Tam se skriva vse, česar si želimo. Nikoli ne bi odtrgala pogleda stran; še več, zakorakala bi čez, a v tem trenutku se je pred mano spet znašel ego.

Zagrnil je zaveso in jaz nisem mogla čez. Spoznala sem, da ne bo šlo tako zlahka. Videti ni bilo dovolj. Zdaj me je čakala nova naloga. Soočiti se z egom, ga ukrotiti, narediti bolj uslužnega, da me bo spustil tja – tja, kamor želim priti.

Ego je kot ujetnik. Divja žival, ki si v resnici želi na drugo stran pa ne more, ker je na verigi. Ker ne more sam stopiti tja, zadržuje še nas. Če je že omejen, bo gospodar vsaj v svojem omejenem prostoru. Tam bo vse njegovo. Če želimo, da nam pomaga, mu moramo najprej pomagati mi. Če ga želimo povabiti na drugo stran, ga moramo najprej spustiti z verige.

In kdo bi si drznil spustiti divjo žival ? Ljubezen. To je edina kompetentna sila, ki se mu lahko postavi po robu, ker Ljubezen preobraža. Ukroti lahko še tako divjo zver. A ko ga izzove Ljubezen, se ego pokaže v novi podobi. Na plano potegne vsa svoja orožja, ker ga je strah.

Čeprav sem že tisočkrat slišala, kako je potrebno spuščati ego, sem zares dojela, kaj to pomeni šele, ko sem bila v to prisiljena. Ljubezen me je ves čas klicala k sebi, hkrati pa mi nenehno kazala, kaj vse mi preprečuje, da bi bila v njej. Bolj, ko je bil ego izzvan, bolj ko sem si želela priti na drugo stran, bolj ko sem prosila za Ljubezen, bolj so se mi kazale situacije v katerih me je ego povsem obvladoval.

Kazale so se v obliki nezadovoljstva, ljudi, ki se niso skladali z mojim pogledom, pomanjkanjem motivacije in vizije; nič se ni izšlo tako, kot sem si zamišljala. Moj ego je bil potisnjen v kot; njegove akcije niso obrodile sadov.

Ni želel sprejeti tega, kar mu je ponujala Ljubezen. Upiral se je do onemoglosti. Če sem prej čutila, da sem prijetna oseba z dobrim srcem, sem v tistem obdobju eskalirala v najslabšo osebo. Vsa moja temna čustva so bila osvobojena. Prišla so na površje in takrat sem se zavedala vse teme, ki sem jo ves čas nosila v sebi, pa za njo sploh nisem vedela.

Vsi ljudje na trenutke doživljamo negativna stanja, kot so depresija, zavist, jeza in agresija, ki se nam navadno razporedijo skozi celotno življenje v zmernih količinah. A ko Ljubezen izzove ego se pojavijo vsa ta stanja naenkrat v najmočnejši obliki.

Zahtevala sem, da mi okolica da to česar nisem imela sama, zato da se bom počutila dobro. Na silo sem želela ustvariti pogoje, ki bi me osrečili. Ljudi, ki so mi povzročali bolečino, sem videla kot krivce. Težko sem sprejela vse, kar je butalo iz mene; ego, ki me je poškodoval, me grizel in se upiral. Težko sem sprejela, da je vse to del mene. Da obstaja temna plat mene; da sem lahko nora in nesramna. Ego ni izbiral sredstev, ni se več kontroliral.

Hirala sem in pešala. Življenje mi je bilo naporno, ker se nisem predala, ker nisem spustila, ker sem želela da je po moje, ker sem se borila, ker sem želela imeti prav, ne glede na vse. Na koncu sem komaj zbirala energijo, da sem živela iz dneva v dan.

V tem času sem vsak dan hodila na Energijske tretmaje, vstajala ob štirih zjutraj, meditirala, prejemala pouk od svoje Mojstrice, bila izpostavljena izjemno močnemu in svetlemu Energijskemu toku.

Vsa negativna stanja, ki sem jih doživljala so bila del procesa, del zdravljenja. Bila so čiščenje duše. Med potekom tega nikakor nisem razumela. Spraševala sem se zakaj toliko bolečine, ko pa sem pričakovala toliko blagodejne Ljubezni?

Dojela sem veliko kasneje. Kjerkoli je bolečina, tam je moj ego. Bolečina je njegov indikator. Pojavi se, da ga lahko prepoznam, da ga čutim, da ga lahko izvabim iz sebe. Bolečina ni nasprotje Ljubezni; je njena desna roka. Je njen pomočnik. Kaže nam na našo nepopolnost, našo šibkost; področja, kjer ne znamo biti v Ljubezni. Zato, da jih lahko očistimo. Zato, da bomo lahko svobodni.

Kadarkoli čutimo bolečino, se brez izjeme držimo ega. Če si to priznamo, lahko vidimo bolečino kot čudovito darilo, lahko pa gledamo s človeškimi očmi in vidimo le težo, mučenje, napor in krivico. Ljubezen je vedno na naši strani, tudi ko je ne čutimo. Šele ko se rane odprejo jih lahko očistimo. Vse to je bila velika milost. V moji duši se je delal prostor za nekaj novega.

Ko je moj ego dvignil roke - ko je videl, da enostavno ne zmore, ne zmore spremeniti ljudi, ne zmore spremeniti življenjskih situacij in ne zmore spremeniti okoliščin, sem se odločila, da bom naredila preizkus. Ker je pot mojega ega očitno vodila v propad in trpljenje, sem se naposled predala.

Poskusila sem drugače. Naj bo, tako kot je. Naj samo bo. Naj bodo ljudje takšni kot so, naj bo življenje takšno kot je. Sprejela bom vse, kar se dogaja. Ponižno sem prosila za pomoč, moj ego je priznal poraz. Prosila sem za Ljubezen. Nisem se več upirala, ker sem bila utrujena. Podredila sem se zakonu Ljubezni. Končno se mu je priklonil tudi moj ego. Nehala sem postavljati pogoje. Pogoje pod katerimi sem lahko srečna. Nehala sem zahtevati. Usmerila sem se v dajanje. Brez pričakovanj.

Spoznala sem, da nisem središče vesolja; da nisem merilo stvari, da nisem razsodnik, da moja resnica ni absolutna. Da vedno trpim samo zato, ker se držim svoje resnice, svojih pogledov in svojih prepričanj, ki so omejeni. V sklopu širše slike se razblinijo. Ko sem jih lahko spustila, se je ustvaril manevrski prostor.

Prostor v katerem sem lahko čutila, da je vse prav tako kot je. Prostor, kjer lahko samo sem, kjer lahko vse pustim točno tako kot je, ker je to delo Ljubezni. Nato pa iz tega stanja izpeljujem akcije in delujem v svetu. In da imajo lahko moje akcije blagodejen vpliv na okolje šele, ko sem v stanju popolnega sprejemanja. Ko pustim stvarem, da so takšne kot so; ko se ne borim, ko ne spreminjam, ko ne izsiljujem, ko ne bentim, takrat lahko živim lahkotno in sproščeno. Takrat lahko naredim nekaj dobrega za ljudi. Takrat si lahko oddahnem. Lahko odprem srce in sijem.

Moj um mi je ves čas govoril, da to ni prav, da ni logično. Da je moja resnica edina pravilna in da se ji mora okolica prilagoditi. Nisem razumela ljudi in življenja, kako naj ga potem sprejmem?

Kasneje sem ugotovila, da za sprejemanje ni potrebno razumevanje. Da se brezpogojno sprejemanje ne zgodi v glavi, ker ni logično; zgodi se na področju srca. Področje, kjer lahko sprejmemo stvari, ki jih ne razumemo, ki niso logične, je področje srca, kjer se um umakne. Ker um ne vidi cele slike in ne ve, zakaj so stvari takšne kot so; ker ne pozna razlogov.

In, ko prizna, da ne ve, lahko pusti srcu, da preprosto sprejme. Tega česar ne ustvariš, tega ne sodiš. Energija sprejemanja je lepa, lahka, nežna in ljubeča. Ko smo v stanju sprejemanja, smo v stanju Ljubezni.

Življenje je lepo in lahkotno.

Vse, kar se mi je dogajalo, je bilo čudovito inteligentno delo Ljubezni, ki mi je ves čas kazala pot do svobode. Vse situacije so se pojavile, da so mi jasno pokazale, kaj znotraj mene me dela nesrečno. Trpela nisem zaradi situacij ali zaradi ljudi, ampak zaradi same sebe.

Ko pogledam nazaj, so bili moja največja milost trenutki, ko je moj ego obupal; ko mu je zmanjkalo dometa in je bil nemočen in ne trenutki, ko je moj ego zmagal, ko mu je okoliščine uspelo prikrojiti po svoji meri in se je počutil dobro. Šele, ko mu je Vesolje pokazalo kdo je glavni, se je bil ego pripravljen umakniti na nižjo pozicijo in priznati svojo majhnost.

Predaja je nekaj česar nas je strah, ker jo spremlja občutek, da bomo nekaj izgubili. In res je tako. Izgubimo ego, izgubimo sebe. Ampak hkrati dobimo nekaj novega. Dobimo Ljubezen. Predaja je hkrati najtežji in najlepši moment  v mojem življenju. Je čudovita izkušnja. Ko se zaveš svoje majhnosti, v resnici ne boli, v resnici osvobaja.

Izjemno sem hvaležna, da sem imela v tem času ob sebi vrhunsko vodstvo; Da sem v življenju spoznala duhovno napredne ljudi, ki so mi kazali pot, ki so me učili, ki so mi dajali motivacijo. Hvaležna sem Energiji, ki je bila vedno ob meni.

Zaradi pridobljenih duhovnih veščin spuščanja ega in povezovanja z Energijo je danes moje življenje veliko bolj kvalitetno in lahkotno. Naučila sem se prepoznati svoj ego. Vse, kar se zgodi jemljem kot priložnost za rast. Sprejemam ljudi in ne vidim, da karkoli počnejo zanalašč. Moji odnosi so blagodejni, mirni in spoštljivi. Veliko se smejem in sem zdrava. Skozi življenje občutim veliko več vedrine, veselja, prostosti in miru.

Spoznala sem, da lahko na tej Zemlji izkušamo več nivojev uživanja in sreče. Vsi nivoji so resnični, ampak različno kvalitetni in intenzivni.

Obstaja sreča, ki jo izkuša večina ljudi - sreča, ki izhaja iz potešitve našega ega. Ta se zgodi, ko dosežemo stvari, ki si jih želi naš Ego; ko življenje poteka v skladu z našim pogledom; ko se stvari v zunanjem svetu odvijajo tako, kot mi mislimo, da je prav. Lahko bi rekli, da gre za užitek naše osebnosti, ki ima določene predstave, pričakovanja in potrebe. Napaja se iz materialnega sveta in njegovih danosti.

Ta občutek je sicer blagodejen, ampak ima slabost. Namreč to, da so zunanje stvari v veliki meri izven našega nadzora; dogajajo se neodvisno od naše volje in naših želja. Ker pa naš ego neprestano hrepeni po ugodju in ga želi doseči na točno specifičen način, v točno določenem času, se vseskozi podaja v bitko s silami, ki so nepremagljive. Podaja se v bitko z Vesoljem. Vesolje ima svoje zakone in svoj načrt, ki je egu neznan.  A ker ima ego kljub svoji majhnosti potrebo po vladanju, želi da je po njegovo.

Ravno potreba po tem, da bi bil potešen, ga neprestano dela nezadovoljnega. V bitki za ugodje izgublja več kot pridobiva. Izčrpava se in muči. Ko mu vendar uspe doseči trenutek sreče, se trudi, da bi ga obdržal ali pa že opreza za novim. Medtem pa izgublja sam trenutek. Želi si, da minljivo postane večno; želi si usmerjati tok, ki ga poganja Prasila. Tok, ki je neustavljiv, razen, če ga ujameš in zapluješ z njim. Bitka je vnaprej izgubljena. Trenutki sreče so vedno minljivi in odvisni od zunanjih dejavnikov, posledično pa je ego vedno nepotešen.

Svoje življenje sem dolgo igrala po pravilih, ki mi jih je narekoval ego, pod pretvezo da me lahko osreči, da mi lahko da tisto kar iščem. V resnici pa sem zaradi njega ves čas trpela. Ponujal mi je veliko, zlahka me je preslepil. Podarjal mi je bisere, ki so se svetili; videti so bili kot pravi, a niso imeli resnične vrednosti. Vsakič, ko sem prejela darilo ega, ki je od daleč izgledalo veličastno, mi je razpadlo v rokah. Bilo je prazno.

Tako, kot nam Ego ponuja svoja darila in ugodja, nam Darilo ponuja tudi Vesolje. Darilo, ki ti ga podari, pa je drugačno. Vesolje ti podari Ljubezen. Dostop do brezpogojne Ljubezni, ki je zakon Vesolja. To darilo je neuničljivo in neusihljivo. Vesolje nam noče dovajati kapljic sreče, ki le začasno odžejajo našo dušo. Vesolje nas želi odpeljati do samega izvira sreče, iz katerega se lahko naša duša napaja znova in znova. Vse, kar moramo narediti je, da mu sledimo.

Izbrala sem darilo Vesolja. Ljubezen.

Danes vem, da to ni enkratna odločitev. Ljubezen izbiram vsak dan znova; vsako uro znova, vsako minuto. Proces spuščanja ega prav tako ni nekaj, kar naredimo enkrat. Ego spuščam vsak dan znova; vsakič, ko ga zaznam. Ego spuščam a priori - preventivno, še preden me v to prisili življenje; preden pridem v brezizhodne situacije.

Gre za način življenja; za vseživljenjski proces učenja, ki ga pospešuje stoprocentna naravnanost biti v stanju Ljubezni. In bolj, ko živim po zakonih Ljubezni, bolj ji postajam podobna, bolj se spajam z njo, bolj blagodejno je moje življenje. In življenje ima zagotovo smisel.

Učinkovito tehniko sproščanja, treniranja ega in povezovanja z Energijo, sem osvojila s petletnim intenzivnim treningom po metodi Life Technology. Prišla sem do mnogih spoznanj, ki jih sedaj vnašam v svoje vsakdanje življenje. To, da lahko začutim ljudi v njihovem bistvu, je moja danost. Zato želim svoj čas in svoje sposobnosti dati na razpolago ljudem in brezpogojno služiti.

Služiti Ljubezni. Ker je ta nad vsem. Je strog, ampak najboljši šef.

 
 
podpis_tjasa.png