Napredek družbe (?)

Jaz sem. Jaz mislim. Jaz naredim. O kom govorimo, ko govorimo o jazu? Kdo je ta jaz, ki deluje, zaznava in čuti. Na kaj ciljamo, ko rečemo jaz? Ali sploh vemo kdo je to in s čim se identificiramo?

Občutek, da smo nekaj in nekdo je stvar interpretacije. Naš jaz lahko razlagamo kot nekaj, kar je stabilno in jasno opredeljeno, bodisi je to naše telo, naš karakter, naše izkušnje, naša čustva ali naše misli; lahko je nekaj, kar se vedno spreminja ali pa je nekaj, kar obstaja ločeno od vsega in ima svoja pravila. A kakorkoli ga razlagamo, je jaz nekaj prek česar doživljamo svet ter se v njem orientiramo.

Samoumevno se nam zdi, da so ljudje že od nekdaj izkušali močan občutek “jaza”, prek katerega so nato vzpostavljali stike z okolico, tako kot to počnemo danes. A v zgodnjih fazah razvoja človeštva, “jaz” ni igral tako pomembne vloge, kot jo igra danes.

Ljudje so svoj “jaz” doživljali kot v osnovi povezan z makrokozmosom in ga od njega niso ločevali. Njihov občutek “jaza” je določala primarna in popolna spojenost s skupnostjo, Naravo in Vesoljem. Jaz kot identiteta, kot sklop osebnih prepričanj, občutkov in interesov, kratkomalo ni obstajal. Dojemanje sebe, kot ločenega koščka zavesti, ki se samovoljno giba po Vesolju, se je postopoma formiralo skozi zgodovino človeštva in je danes na svojem vrhuncu.

Pred tem so ljudje imeli način življenja, ki ni omogočal izhajanja iz osebnih preferenc in sebičnih interesov. V ospredju je bilo preživetje, sodelovanje z naravo in prenašanje genov, a ne na nivoju posameznika, pač pa na nivoju cele skupnosti.

Sčasoma pa je vse večji nadzor nad naravo začel ustvarjati novo človeško izkušnjo - izkušnjo, ki je pripravila pogoje za razvoj kulture ločenih posameznikov, ki ne potrebujejo več sodelovanja in povezovanja s svojim širšim okoljem, saj so ravno oni tisti, ki ga nadzorujejo. Čemu bi se mu torej podrejali in prilagajali, čemu bi ga rotili za pomoč in se mu trudili ponižno prikupiti, če je lahko obratno?

S tem se je začel ustvarjati vedno bolj izrazit občutek “jaza”, ki pa je imel svojo ceno. Vse večja ločenost je sicer dajala močan občutek superiornosti in nadzora, pa vendar je povzročala tudi močan občutek izoliranosti. Bolj ko je ego izstopal iz kolektivne zavesti, bolj so se krepili tudi strahovi, sodbe in stiske, ki so posledica ločenosti.

Strah je bil verjetno v zelo nagonski in refleksni obliki prisoten že od nekdaj, njegova funkcija je bila namenjena ohranjanju vrste. Zaradi njega smo se odzivali na nevarnosti v okolju in posledično preživeli, zaradi njega smo se združevali v skupnosti; morda smo prav zaradi strahospoštovanja malikovali tudi naravo in Vesolje.

A strah, kot nujen produkt evolucije, so starodavna ljudstva znala integrirati v svoje družbene procese skozi različne religiozne prakse, iniciacije, ceremonije, rituale, misterije, obrede, mite in zgodbe.

Sčasoma so se poleg strahu razvila še kompleksnejša čustva in miselni procesi. Naš um je  postajal vse bolj zmogljiv. A tudi tedaj je bila nosilec posameznikovih notranjih procesov skupnost, ki je razblinila njihove stranske učinke.

Ali je občutek ločenosti od makrokozmosa zgolj iluzija ali realnost, je drugo vprašanje, a dejstvo je, da smo ga danes dognali do te mere, da mu kot družba verjamemo in živimo kot da je res. Naš ego se je dvignil iz kolektivne zavesti in postal nekdo, ki misli, da deluje sam zase.

Z močno ločenostjo pa se je pojavila tudi močna nostalgija, da bi se ponovno združili. Drug z drugim, z Naravo in z Vesoljem. Toda tokrat bomo morali poiskati drugačen način.

Ker menim, da smo izkustvo ločenega “jaza”, izkustvo delovanja iz ega, pripeljali do njegovih skrajnosti, menim, da je zdaj čas, da govorimo o naslednjem koraku. Ker verjamem v Evolucijo, ne samo biološko, pač pa Evolucijo zavesti, verjamem tudi v to, da bomo v novem tisočletju ljudje primorani stopiti korak dlje.

In če bo to, da smo ego razvili do njegovih skrajnosti, omogočilo, da ga bomo ravno zaradi tega na neki točki primorani spustiti, ta proces jemljem kot čudovit dogodek za zgodovino človeštva. In morda imata ekspanzija in inflacija ega smisel prav v tem, da ga prerastemo in se ponovno povežemo. Da ustvarimo pogoje za ponovno integracijo ega v širšo shemo sil, ki nanj delujejo že od nekdaj.

Kako bomo to storili? Kako bomo ponovno vzpostavili kompromis z Naravo in Vesoljem? S čim si bomo ponovno prislužili dostop do naprednih načinov bivanja in modrosti naših prednikov? Verjetno ga nikoli nismo zares izgubili, pač pa smo ga samo potisnili v ozadje in se pretvarjali, da vsega tega ne potrebujemo, tako kot se pretvarja najstnik v želji da bi odrasel, čeprav še vedno spi pri starših.

In tako kot se včasih najstnik v želji po samostojnosti obnaša do staršev nespoštljivo in prevzetno, se tako, v želji po samostojnosti, obnašamo tudi mi. Pomanjkanje spoštovanja in ponižnosti preveva našo družbo.

In, ko najstnik prekorači mejo, ko sta njegov cinizem in samovoljnost prevelika, mu morajo starši pokazati, koliko je v resnici neodvisen - s tem, da mu vzamejo to, kar mu je bilo samoumevno. S tem, da ga postavijo pred dejstvo, da ni tako pomemben, kot se mu zdi. To ne naredi tradicionalen starš, ki želi izsiliti spoštovanje in avtoriteto - to naredi napreden starš, ker ve, da je to dobro za otroka. Tako nas vodi tudi Vesoljna ureditev.

Z ljubeznijo opazuje naše otroške napake in našo svojeglavost, tako kot starš opazuje najstnika in ga pri tem s subtilnimi metodami vodi - vodi naprej na nove nivoje. In manj, ko se najstnik upira, lažja je njegova pot. In četudi se upira, bo na koncu dneva skozi lastno izkušnjo dojel učenje.

Učenje se skriva v ponižnosti in v priznanju svoje nevednosti. Za spoštovanje, resnično spoštovanje, ki je predpogoj uspešnega učnega procesa, se je potrebno najprej pomanjšati. Govorim o pomanjšanju našega ega, našega jaza, ki se je ločil do te mere, da dejansko živi v iluziji neodvisnosti. Na ta način bomo dokazali, da smo zreli za pritok novega znanja.

Če zavzamemo pozicijo razvajenega in vase prepričanega najstnika, ki sicer od staršev vzame vse kar potrebuje, a jim nikoli ne izkaže hvaležnosti in spoštovanja, ne bomo pokazali dovolj zrelosti, da bi dobili navodila in rešitve za dostop do višjih nivojev učenja. Če se bomo še vedno predajali iluziji samozadostnosti, bomo obtičali na dosedanjem nivoju spoznanja, ki ni zanemarljiv, ni pa več zadosten.

Ego je bil pri tem vseskozi velik motiv. Motiv, ki nas je premikal in potiskal naprej. Naša želja po tem, da bi obvladovali zunanji svet, - da bi si ga podredili, da bi se orientirali in da bi lahko živeli brez motenj -, nas je privedla do napredka na mnogih področjih. Lahko bi rekli, da nam je uspelo. Zavidljiv uspeh, ki smo ga dosegli kot družba, je bil narejen pod taktirko našega ega.

Ego je, v želji obvladovati neobvladljivo, zgradil svoj svet. Bolje, ko ga je poznal, bolj ga je lahko nadzoroval, manj je imel presenečenj in manj ugank. In nadeja se, da bo enkrat dosegel popolnost, da ne bo več niti ene stvari, ki mu bo neznana, ki ga bo stiskala v kot, kjer bo moral priznati svojo nemoč.

In vztrajnost se mu je izplačala. Materialni svet je postal svet, prilagojen našemu egu. Ustvarili smo infrastrukturo, mesta in tehnologijo, ki so nam prilagojeni in, ki se odzivajo na naše želje. To, da smo ustvarili svet, v katerem bi lahko vladali, nam je dalo občutek superiornosti in samostojnosti.

Svet, kjer nam tehnologija lajša vsakodnevno življenje, kjer nam medicina podaljšuje življenje in kjer nas družbeni sistem sili v nenehen razvoj, je rezultat želje po nadvladovanju in varnosti. Globaliziran svet se zdi vedno bolj pregleden in obvladljiv.  Postal je naša nova realnost in hkrati naša nova razvada.

Navadili smo se na podrejanje zunanjih okoliščin do te mere, da menimo, da si lahko podredimo vse. Če nas zebe, vklopimo ogrevanje, če želimo hrano jo kupimo v supermarketu, če hočemo zabavo, gremo v klub ali brskamo po telefonu. Stvari, za katere smo se nekoč borili, v katere smo morali vlagati veliko truda, so nam danes dane s pritiskom na gumb.

In danes želimo tako upravljati tudi s stvarmi, ki nimajo gumba. S svojim otrokom, s svojim partnerjem, z Vesoljem in z Naravo -  z njimi želimo ravnati kot da imajo nastavitve. Če nam nekaj ni všeč, bi to radi izklopili, kot izklopimo klimo, pri ljudeh bi si naložili samo tiste programe, ki so dobri za nas, tako kot si na telefon naložimo koristne aplikacije, v življenju bi si sami izbirali scenarije, kot si sami izbiramo film v kinu. Svojo možnost spreminjanja sveta želimo razširiti tudi na stvari, ki jih ne moremo nadzorovati in spreminjati. In ker nam to ne uspe, smo nesrečni. In s tem se ne soočamo več kolektivno, s tem se sooča vsak posameznik sam.

To se je zgodilo, ker smo si uspeli prilagoditi skoraj vse vidike našega življenja in ne moremo razumeti, zakaj se nam ne podredijo vsi. Nekoč so imeli ljudje - ravno obratno - izkušnjo, da si lahko podredijo zelo malo stvari. Ves čas jih je pestila sila narave, bili so prepuščeni milosti in nemilosti bogov in njihov obstoj je bil odvisen od pripadnosti skupnosti, zato je bila njihova primarna izkušnja, avtomatsko, izkušnja majhnosti in ponižnosti. Danes pa smo Boga razglasili za mrtvega, ego je postal naše novo svetišče in mi mu bomo služili, dokler ga ne bomo popeljali v popolno udobje, kjer se mu ne bo potrebno spreminjati in podrejati.

A popolnost se nam izmika. Takoj, ko mislimo, da nam je uspelo zgraditi popolnost in varnost, ugotovimo, da se nam zgradba podira z druge strani . Bolj, ko jo z ene strani dopolnjujemo in popravljamo, bolj nam z druge strani razpada. Nikakor ne more dovršiti vseh strani hkrati. Naša nezmožnost širokega in celostnega pogleda nam bo vsak dan znova predočila, da nismo Bog, četudi bi mu bili radi podobni.

In ravno ta, nikoli zaključen cikel, nas bo naposled opomnil na to, da sta naša neodvisnost in ločenost zgolj iluzija. In iskali bomo načine, iskali bomo Božanski načrt, želeli bomo obvladati procese, želeli bomo zaščititi svoj Prokrustov svet, iz katerega smo odstranili stvari, ki nam niso bile po meri - stvari, ki jih nismo razumeli, stvari, ki so nas strašile. In danes nam trkajo na vrata.

Danes se nam kažejo v obliki, ki je nismo bili sposobni predvideti, ko smo ustvarjali ta svet.
Danes se nam zdi, kot da smo zavrgli nekaj, kar je bilo vredno, a nam je to težko priznati - težko nam je znova potrkati na vrata, ki smo si jih sami zaprli.
Danes pogrešamo občutek pripadnosti, ki smo ga imeli, ko smo bili odvisni drug od drugega.
Danes pogrešamo stare modrosti, ki so nam olajšale notranje stiske in skrbele za naše zdravje.
Danes pogrešamo zavetje in prisotnost nečesa Večjega, kar nam je nekoč dajalo vero in zaupanje.
Danes pogrešamo stik z Naravo, ki ji nismo pokazali spoštovanja, kot si ga zasluži.
Danes pogrešamo občutek, da smo koristni in zaslužni, ker nam je vse dano na lahek način.
Danes pogrešamo dolgčas, ko smo mirovali in gledali v nebo, brez da bi nas zamotil ekran, ki odganja naš dolgčas.
Danes pogrešamo Numinozno in Sveto, ker so stvari prazne in posvetne.
Danes pogrešamo stvari, za katere smo mislili, da jih ne rabimo. In danes bomo morali spustiti ego, da bi jih dobili nazaj.

Ali je pot naprej, pot nazaj? Ne, ker nazaj ne moremo. Ne moremo se vrniti v gozd, ne moremo zapustiti tega kar smo ustvarili in znova vzpostaviti plemenske skupnosti in lovsko-nabiralske družbe. Danes se nahajamo v drugih okoliščinah, kot smo se nahajali nekoč. Prav tako iskanje novih ideologij in sistemov, ki bodo alternativa kapitalizmu, ne bo delovalo , dokler ne bomo poiskali alternative našemu egu.

Najstniško obdobje je v procesu odraščanja posameznika zelo pomembno obdobje. Morda se takrat res soočamo z novimi stvarmi, se večkrat opečemo, pobegnemo od doma in se vrnemo nazaj, se obnašamo nezrelo, mislimo, da vse vemo in ne sprejemamo avtoritete, ampak ravno čez to rastemo. Ravno skozi te izkušnje dojamemo kje nam je mesto in kdo zares smo. Želja, da najstnik odraste, da se loči od staršev, je znak zdravega razvoja. In tako je tudi na kolektivnem nivoju.

Kot človeštvo moramo prestati najstniško obdobje, zato je to, kar se dogaja, danes dobro. Vrnitev ni rešitev. Idealizacija in nostalgija do našega otroštva nam ne bosta pomagali odrasti. Odrasli bomo s tem, da dvignemo svoje sposobnosti, brez da s tem dvignemo tudi svoj ego, da ostanemo ponižni, da prevzamemo odgovornost in hkrati spoštujemo to, kar nam je dano.

In čeprav nas je želja po nadzoru, razumevanju in udobju pripeljala do zavidljivih rezultatov, smo se danes znašli na točki, ko nas bo nadaljevanje z istimi motivi stalo preveč. Z istim motivom in istim načinom bi lahko naš napredek potiskali naprej, a bi slej kot prej zadeli ob njegove omejitve. Mislim, da sta na Zemlji največji omejitvi ob katere bo butnil današnji model razvoja, človeška psiha in Narava.

Ko bomo prekoračili to mejo - ko bomo načeli človeško psiho in Naravo do te mere, da ne bosta več produktivni -, se nam bo naša zgodba o linearnem razvoju začela podirati. Zakaj se ne bi obrnili prej, preden izčrpamo stvari, ki so sam temelj našega napredka? Človek in njegova volja do življenja ter narava in njene danosti - brez enega in drugega se vse naše želje in vsi naši uspehi čez noč spremenijo v prah.

Psiha in Narava sami po sebi nimata opredeljenih mej svojega razvoja, imata pa vgrajen alarm, ki se sproži, ko se z njima napačno ravna. In v želji po napredku bi radi preslišali tudi to. Da bi premagali opozorila, bi radi uporabili umetno inteligenco in genski inženiring, ki jih bosta izničila. Želimo prelisičiti Naravo, tako da si jo podrejamo in poskušamo prekositi njeno inteligenco. A pozabimo, kako zelo smo vpeti smo, kako zelo neločljivi smo od njih. Pozabimo, da brez njih ne moremo živeti.

In ljudje menijo, da bomo z iskanjem novih načinov delovanja in s spreminjanjem naših motivov, tvegali nadaljnji razvoj. Da se bomo ustavili v napredku in bomo kot družba obtičali. A to, da spremenimo notranje vzgibe, ne pomeni, da zaustavimo razvoj, pomeni le, da bo motiv zanj drugačen. Zaobjemal bo širšo sliko in bil manj sebičen. Ne bo se trudil za vsako ceno podrejati, ampak se bo bil pripravljen učiti in sodelovati. Sama verjamem, da bo takrat napredek še večji, bolj trajen in da bo imel manj pomanjkljivosti.

Prav tako verjamem, da je tehnologija za človeštvo zelo pomembna, a je sama po sebi nevtralna. Ni slabe in ni dobre tehnologije. Človeški faktor ji nadane predznak - plus ali minus -, ki določa kako bo vplivala na nas. Zato menim, da bi morali sočasno z njenim razvojem spremljati tudi naš moralni napredek, preizpraševati naše motive in zaznati opozorila, ki nam jih dajejo Vesolje, Narava in naša psiha. To, da smo od njih neodvisni, da jih lahko zgolj izkoriščamo in si jih podrejamo, nas ne bo pripeljalo daleč.

Stopiti korak vstran od našega kolektivnega ega, ki se v svoji nevednosti primerja z Bogom, bi nam omogočilo bolj jasen pogled in nam dalo nove rešitve. Za dostop do novih in pozabljenih znanj je potrebno znova vzpostaviti spoštovanje in ponižnost. In če bomo to spremembo želeli doseči kot družba, jo bomo morali najprej doseči kot posamezniki. Spuščanje našega sebičnega jaza ne bo ustavilo našega razvoja, ampak ga bo preselilo na višji nivo in zame bi bil to znak resničnega družbenega napredka.