Za samske: Kaj vzeti s seboj na zmenek?

Vedno pravim, da se iz partnerskega odnosa, sploh če je duhovna rast njegov glavni namen, lahko največ naučimo. Pa vendar se lahko zelo veliko naučimo tudi iz obdobja, ko nismo v resnem odnosu.

Obdobju v katerem raziskujemo in spoznavamo nove ljudi, ko morda nismo sigurni ali iščem resnega partnerja ali si želim samo malo pozornosti, obdobje, v katerem hodimo na zmenke in ne vemo kako bi definirali odnose, ko se prepuščamo domišljiji, razvajanju, osvajanju in adrenalinu neznanega in neoprijemljivega….

In hkrati obdobje, ko lahko mislimo, da zato ker smo samski, ne morem zares načrtovati svoje prihodnosti; da nam nekaj manjka, da nikamor ne spadamo, da očitno nismo nikomur dovolj všeč, da potrebujemo več varnosti, nekoga ob katerem se bomo počutili zaželjene in ljubljene...

V tem obdobju, čeprav ga večkrat dojemamo kot bolj lahkotnega, zabavnega in vznemirljivega, sem se sama vedno enako intenzivno učila o sebi, kot sem se učila v obdobju, ko sem imela resno zvezo. Naš ego ni nič manj izzvan v tem polju, kot v polju utečenih odnosov. Tudi tu se lahko vedno pobližje srečamo z vsemi svojimi strahovi in dvomi, vsemi blokadami in zadržki…. In naposled večkrat ugotovimo, da po nepotrebnem izgubljamo svojo energijo, čutim tesnobo in razočaranje.

Ali me bo poklical, ali sem mu všeč, ali je on meni, kaj je prav da rečem, kako naj ga povabim ven, kdaj se bova naslednjič videla, ali mu naj pišem ali naj počakam še tri dni, kako naj ga  vprašam “kaj sva zdaj midva”, ali sem prehitro spala z njim, ali sem prepozno...(haha).

Toliko odvečnega analiziranja, razmišljanja, hitenja, toliko pravil, predvidevanj in ugibanja! Priznam, saj je bilo zabavno, ko sem se s prijateljicami tri ure pogovarjala o tem kakšen je bil prvi dejt, o tem zakaj ni poklical, da je bilo zabavno dešifrirati vsako sporočilo posebej, ni pa bilo tako zabavno izgubljati toliko odvečne energije, ki bi jo lahko usmerila kam drugam.

Ljudje ves čas hlastamo, hlastamo in iščemo. Iščemo potrditev in iščemo Ljubezen. Iščemo pripadnost. S to potrebo smo se rodili, kot socialna bitja smo se varno počutili v skupnosti in še vedno, čeprav živimo v individualizirani družbi, je ta potreba del nas. Kakorkoli, pa jo bomo najbolj izkusili v samskem obdobju.

Čeprav dandanes ne potrebujemo več skupnosti, niti partnerstva, si ju kljub temu želimo. Kot ekonomsko samostojni ljudje v obstoječi družbeni organizaciji, lahko kratkomalo preživimo sami, s svojo službo in majhno garsonjero. Ljudje se nismo več primorani zavezati v skupnost, niti v tradicionalna razmerja; ljudje imamo svobodo biti sami, pa vendar nočemo biti.

Vsi ljudje v samskem obdobju, četudi ne iščemo resne zveze, iščemo vsaj človeški stik, ki bo potešil to potrebo. Redki so tisti, ki nočejo niti tega. Govorim o hrepenenju po bližini, po povezanosti.

In to je prav. Menim, da bi bilo veliko manj nesrečnih ljudi, če bi se več neobvezno družili. Gre za naraven način bivanja. K temu bomo ljudje vedno stremeli, ker nas bo to osrečevalo bolj kot ostale stvari.

A od kod zanimivo nasprotje, ki vlada v naših interakcijah? Od kje tako velika potreba po odnosih, po pripadnosti, po združevanju in hkrati strah, ki jo spremlja; strah, da nam ne bo uspelo, da bomo zapuščeni, da bomo razočarani, da bomo ostali sami. To notranje protislovje nas večkrat postavi v neprijetno situacijo. Takrat se zdi kot da znotraj nas delujeta dve nasprotujoči si sili - ena nas sili v to, da vzpostavljamo stike, medtem ko druga istočasno pritiska na zavoro, nas dela zakrčene, neiskrene, izsiljevalske in manipulativne.

Spomnim se trenutka, ko sem se spuščala v odnos z novo osebo. Dokler sva drug drugemu izkazovala naklonjenost, sem bila spontana in neobremenjena. A ko sem opazila, da se ta ista oseba umika, da postaja hladna in da izgublja zanimanje, me je postalo strah.

Ni šlo za ljubezen, šlo je za strah. Ni šlo za dejansko vrednost, ki bi jo čutila do neke osebe, šlo je za moj ego. V ozadju vsega tega je bil strah. Star arhetipski strah.

In zaradi strahu pri vzpostavljanju odnosov sem velikokrat ravnala proti sebi. Zaradi strahu se nisem znala oddahniti, uživati, nisem znala izraziti svojih občutkov, nisem znala opredeliti svojih meja, nisem znala postaviti standardov, nisem znala ovrednotiti same sebe in nisem znala biti jasna.

In vedno znova, ko razmišljam o odnosih, me preplavi vprašanje, kako bi bilo, če bi ta strah izkoreninili? Da strah ne bi bil povod za to, da imamo odnos, da ne bi bil razlog, da v njem ostajamo in da ne bi bil razlog, da vanj ne gremo.

To je potencial, ki čutim, da ga imamo. Takšnih izkušenj nimam veliko, pa vendar so bile dovolj močne, da vem, da je to mogoče. Vem, da je mogoč stik - medčloveški stik, ki ga ne poganja pritajeni strah.

To ne pomeni, da smo naivni in neodgovorni do svojega srca- da brez mej in standardov spustimo k sebi kogarkoli. Gre le za bolj mirno dušo, jasne vpoglede in boljše presojanje, ki jih pridobimo, ko nismo zavedeni s stahom. Naj pojasnim.

Ko stopamo v odnose si želimo, da bi ti vplivali na nas tako, da bodo odpirali naše srce. Da nam bodo srce napolnili s toplino, občutkom varnosti in radosti do življenja. Želimo, da bi nam drugi sprožili te občutke in menimo, da je to edina pot, da jih izkusimo.

In ko srečamo človeka, ki deluje na nas tako, da spustimo svoje zidove, da odpremo srce, da na življenje gledamo z rožnatimi očali, si želimo da bi si tega človeka prisvojili. Da bi nam ta človek predstavljal večen vir prijetnega počutja. On namreč z nami naredi nekaj, kar mi sami s sabo ne moremo. Odpre nam srce. Stanje zaljubljenosti je pravzaprav stanje odprtega srca- ampak na kredit, ker smo si to sposodili od drugega človeka.

In potem tega človeka želimo zadržati, želimo, da se obnaša točno tako, da nam bo še naprej odpiral srce. Jezni smo, če naredi nekaj, kar nam ga zapre. Prepričani smo, da je nekaj zelo narobe, če ljudje, ki so nam odpirali srce, naenkrat začnejo početi stvari, ki nam ga zaprejo. Ne vemo, kako bi dobili nazaj ta čudovit občutek, ki smo ga prejemali. Če se v nekem odnosu to konča, se odpravimo iskati naprej. Od odnosa do odnosa, samo da bi uživali odprtost srca.

Menimo, da so bili oni tisti, ki so nam odprli srce. Hlastamo po tem, po še. Poskušamo jim dopovedati, kako naj to naredijo, grozimo jim, da bomo drugače odšli proč. In bolj, ko je naša zmožnost, da čutimo Ljubezen, povezana z drugo osebo, bolj se avtomatsko poraja tudi strah.

Občutek, da nam stanje Ljubezni povzroča druga oseba je vedno povezan s tem, da sočasno ustvarjamo tudi odvisnost in navezanost, s tem pa strah in podzavestno agresijo.

A obstaja dobra novica. Čeprav ne morem zanikati, da imamo pri nekaterih ljudeh zelo močan občutek, da oni odpirajo naše srce, da otroci, partner, prijatelji lahko spremenijo naše notranje stanje, tako da rečejo prave besede, nam pokažejo, da smo vredni in ljubljeni, nas objamejo, potolažijo in spravijo v dobro voljo, vse to ni bistvo.

To, ravno to, da se odpre NAŠE srce, pomeni, da je to mehanizem, ki ni njihov, ampak naš. To, da naše srce odprejo drugi, je zgolj občutek, v resnici ga odpremo mi. Odpiranje srca je mehanizem, ki se dogaja znotraj nas. To je naše. Čeprav menimo, da lahko le zunanje situacije sprožijo odpiranje srca, je sprožilec v nas in to pomeni tudi, da mi lahko upravljamo z njim.

Če obstajajo ljudje, ki lahko pritisnejo na naš gumb za odpiranje srca, lahko nanj pritisnemo tudi sami. Imamo to možnost. Čeprav se zdi, da so to storili drugi in da zato tega istega stanja ne moremo kontrolirano sprožati tudi sami - da ne moremo na suho odpirati srca, ker morajo pogoje za to dati drugi ljudje in zunanje okoliščine, temu ni tako.

Srca nam ne odpirajo, niti ne zapirajo drugi ljudje, srce vedno odpremo ali zapremo sami. Znotraj nas obstaja mehanizem, ki ga lahko odkrijemo in sprožamo kontrolirano. Lahko se odločimo imeti odprto srce. To ni naključen pojav, to je izbira.

Ko enkrat odkrijemo, da imamo dostop do gumba za odpiranje srca, da ga lahko sprožamo  samostojno in zavestno, ne čakamo, da bodo drugi slučajno pritisnili nanj, ne prosimo jih za to, ne zahtevamo tega od njih.

Ko znamo srce odpirati sami, ko odkrijemo način, nismo več v strahu, da ljudje ne bodo pritisnili na naš gumb, nismo v strahu, da bi izgubili ljudi, ki to počnejo in ni nas strah, da bi kdaj nehali to početi.

Gumb pritisnemo sami in imamo vse, kar hočemo. Oddahnemo si od iskanja ljudi. Pritisnemo sami. Odpremo se. Sijemo. Ljubimo. Dajemo.

To je nov način sklepanja odnosov. Odnosov med ljudmi, ki bodo sami znali pritiskati na svoj gumb. To bodo odnosi Ljubezni, odnosi brez pritiskov, brez pričakovanj in razočaranj. Odnosi brez strahu. In, ne glede na to, kako nerealno se sliši, nas Evolucija uči ravno tega. Vsi dogodki v življenju se dogajajo, da bi se naučili sami pritiskati na gumb za odpiranje srca, da bi postali samostojni in samoizpolnjeni.

Včasih se morajo iz našega življenja umakniti vsi ljudje, vse situacije, ki so nam nekoč sprožale odprto srce, zato da h gumbu končno sežemo tudi sami.

Da nismo več leni in razvajeni uporabniki svoje duše, ki sploh nočemo prebrati lastnih navodil za uporabo. Da se spoznamo in ugotovimo kako upravljati s svojo dušo, da spoznamo njeno strukturo in notranje mehanizme, ki vladajo znotraj nje. Če tega ne poznamo, se samo odzivamo na tuje dražljaje.

Vzpostavljanje odnosov je lahko drugačno. Lahko je prosto in neobremenjeno.

Lahko je sproščeno in iskreno, lahko deluje na bazi ljubezni in ne na osnovi strahu pred osamljenostjo, zapuščenostjo ali razočaranjem. Ko se povezujejo ljudje, ki znajo samostojno odpirati srce, to ustvarja odnose na drugem nivoju. Brez strahu izgubiti, brez potrebe dobiti. Tega kot civilizacija še ne obvladamo. Redki se tega učimo, a sčasoma se bomo morali naučiti vsi. To so trendi prihodnosti.

Zato, ko smo samski ne iščimo ljudi, ki nam bodo odpirali srce, ampak na zmenek sami prinesimo odprto srce. In to je vse kar rabimo, ne glede na to kako se bo končalo. Namesto analiziranja in sekiranja, obešanja na druge, zahtevanja in izsiljevanja, to energijo raje usmerimo v kreativnost in neodvisno odpiranje srca, ki se ga lahko naučimo.

Nad presežkom energije boste navdušeni. Tudi nad tem, da se vam bodo prepolovile vse ljubezenske drame in tragedije, ki jih bo samo še za vzorec ali še to ne.

Če se bomo učili zaupanja v Življenje in brezpogojnega dajanja, bodo iz naših interakcij postopoma izginjali strah, pričakovanja in bolečina. S tem pa se boste pridružili vzpostavljanju nove skupnosti, skupnosti, ki bo zgrajena na Ljubezni in ne na strahu.

ČE SE ŽELIŠ TEGA UČITI Z VODSTVOM IN ENERGIJSKO PODORO, SE PREK KONTAKTNEGA OBRAZCA PRIJAVI NA INDIVIDUALNI ENERGIJSKI TRETMA !