Živeti kvalitetno življenje

Verjamem, da vsi ljudje tu in tam sanjamo o idealnem življenju; o tem kako bi bilo, če bi se nam uresničile vse želje. Sanjamo o tem, da nas ne bi nič zmotilo in da bi si lahko končno oddahnili. Pa čeprav se temu ne moremo povsem približati, smo se vsi že kdaj znašli v pogojih, kjer bi lahko zgolj uživali. Imeli smo vse pogoje, ampak kako dolgo je trajalo? Kako dolgo smo lahko bili v trenutku in uživali v njem, kako dolgo smo bili lahko v stanju miru?

Danes, ko nismo več okupirani z bojem za preživetje, se je naša pozornost preusmerila v iskanje blagodejnega in kvalitetnega življenja. Ampak kaj zares pomeni imeti kvalitetno življenje? Iz kje pravzaprav izhaja blagostanje?

Večkrat nas zapelje iluzija, da izhaja iz materialnih dobrin in okoliščin v katerih se nahajamo. Ta občutek nam upravičeno daje razvoj znanosti in tehnologije - dosegli smo več udobja, se razbremenili reproduktivnih opravil, uvedli pravičnejšo družbeno ureditev, si podaljšali življenje, ampak koliko smo v tem času spremenili kvaliteto našega notranjega počutja?

Včasih so se ljudje obremenjevali s tem ali bodo pridelali dovolj hrane, danes pa, ko sta nam preživetje in varnost samoumevna, se obremenjujemo s tem zakaj nismo dovolj priljubljeni in kako naj se samouresničimo. Ne glede na to, da je naše materialno blagostanje neprimerljivo boljše kot je bilo nekoč, smo še vedno ujetniki istega mentalnega zapora, ki nam tako ali drugače kvari kvaliteto našega življenja.

Ne glede na to, kakšni so vzroki za naša neprijetna čustvena stanja in ne glede na to kako nepomembni so v primerjavi z vzroki, ki so nekoč pestili ljudi, so notranji procesi enaki.

Čeprav imamo vse materialne pogoje, še vedno ne znamo biti srečni.

Lahko bi rekli, da v resnici ni toliko pomembno v kakšnih okoliščinah in materialnih pogojih živimo, kot to na kakšen način jih doživljamo. Ko namreč potegnemo črto in svoje življenje prevrtimo nazaj, se ne spominjamo svilenih rjuh iz hotela, v katerem smo si končno privoščili prespati, spominjamo se, kako smo se počutili na teh rjuhah. Zapomnimo si ali smo bili pomirjeni in zadovoljni, ko smo ležali v mreži med dvema drevesoma, ali smo bili zaskrbljeni z mislimi v prihodnosti? Ali smo lahko bili v stanju Ljubezni, ko smo spoznali čudovitega človeka ali se je hitro vmešal strah, da ga bomo izgubili? Ko smo se vozili na sanjsko potovanje, ali smo bili hvaležni ali smo bili nervozni, če bo šlo vse po načrtu. Ali smo lahko bili povsem sproščeni, ko smo bili na zabavi z zanimivimi ljudmi ali smo se ukvarjali s tem, kaj si drugi mislijo o nas in kako bomo izpadli?

Naposled ugotovimo, da je kvaliteta našega življenja sestavljena iz seštevka različnih notranjih stanj v katerih se nahajamo skozi življenje. In glede na to kako prijetna so ta stanja, tako prijetno je naše življenje. Ne trdim, da materialni dejavniki ne prispevajo h kvaliteti življenja, prav tako ne menim, da se dobro notranje počutje ne more dopolnjevati z ugodnimi materialni pogoji. Ravno nasprotno. Želim povedati zgolj, da materialni vidik ni dovolj. Pomembno je, da ga spremljata mir in radost v naši duši.

Če torej naše notranje stanje v tako veliki meri vpliva na kvaliteto našega življenja, zakaj se ne bi bolj pogosto vprašali kako se počutimo? Ali v sebi čutimo radost in mir? Kaj nam preprečuje, da bi ju čutili? Kako naj blagodejna notranja stanja naredimo trajna in neodvisna?

Videz lepega in kvalitetnega življenja sicer lahko pričaramo za druge, medtem ko to, kako se počutimo znotraj sebe, vemo samo mi. Pri tem ni vprašanje, koliko smo lahko iskreni do drugih, ampak koliko smo lahko iskreni sami do sebe?

Kaj torej generira naša notranja stanja?

Ljudje na našo okolico reagiramo na različne načine, vedno pa reagiramo v skladu z našo miselnostjo, v skladu z našo resnico, prepričanji in pogledi. Na podlagi tega naš um razvrsti stvari na slabe in dobre, na pravilne in napačne, na stvari, ki so nam všeč in tiste, ki nam niso, na tiste, ki jih  hočemo in tiste, ki jih nočemo.

Glede na to se nam ob nekaterih stvareh sprožajo prijetna čustva, kot so veselje, sreča, radost in evforija. Spremljajo jih pozitivne misli; smo motivirani, vidimo svetlo prihodnost, počutimo se kot, da zmoremo vse in sebi pripisujemo zasluge za uspeh. Ob nekaterih stvareh se nam porajajo neprijetna čustva, ki se izražajo kot tesnoba, bolečina, jeza, ljubosumje, nemir, zavist in žalost. Ta čustva so prav tako podprta z negativnim razmišljanjem; vse se nam zdi brez smisla, pred seboj vidimo temo, krivimo sebe ali ljudi okrog sebe, analiziramo in v glavi se nam vrtijo črni scenariji.

Ljudje reagiramo s čustvi in mislimi, ki se sprožijo kot odgovor na okolico. Rodili smo se v svet, kjer je povsem naravno, da ljudje izražamo močna čustvena stanja. Rodimo se v svet, kjer ljudje funkcioniramo tako, da se zanašamo na presojo našega uma, da s tuhtanjem in analiziriranjem rešujemo težave. Ljudje preprosto zaupamo svojim čustvom in svojim mislim. Čustva in misli so način zaznavanja in odzivanja na svet. Zakaj jim ne bi verjeli? Zakaj bi se spraševali o nečem tako naravnem, tako človeškem, tako samoumevnem, nečem, kar smo počeli že takoj z rojstvom in nečem, kar počnejo vsi ostali?

Pa vendar se lahko v  želji spoznati naš notranji svet vprašamo od kje izhajajo vsa ta čustva in vse te misli, ki se spontano in neprekinjeno pojavljajo skozi celo naše življenje. Ne glede na to ali imajo pozitiven ali negativen predznak, ali nam povzročajo prijetne ali neprijetne občutke, vedno so. Vedno vplivajo na naše življenje.

Čustva in misli se sprožajo kot odgovor na naše sodbe o življenju samem, o vsem kar se nam v življenju dogaja.

Sodnik našega notranjega sodišča je naš ego, naša čustva in misli pa so izkupiček tega sojenja.

Zgodijo se, ko je sojenje končano. Ego poda oceno glede na podatke, ki mu jih priskrbi um. Ko na podlagi informacij, ki jih je uspel zbrati iz preteklih izkušenj in svojih prepričanj, nekaj oceni kot dobro ali slabo, pravilno ali napačno, sledi strinjanje ali upor v obliki naših čustev in misli. To sojenje se ves čas dogaja v naši glavi in glede na razsodbe sodišča, se porajajo naše misli in čustva, ki podučujejo Življenje o tem, kaj dela prav in kaj narobe.

To sodišče je kaotično in dramatično, težko bi rekla, da je sploh kompetentno soditi. In ne glede na to, kolikokrat so bile podane ocene, ne glede na to kaj sodišče odobrava in česa ne, ne glede na to kako intenzivna so naša čustva in misli ob teh ocenah, se Življenje nikoli ne prikloni.

Nikoli se ne začne obnašati po pravilih sodišča našega ega. Naše sodbe so brezpredmetne, kot Sizifovo delo ga opravljamo znova in znova, brez da bi zares kaj dosegli. Življenja ne moremo prepričati, da bi se odvijalo tako kot je všeč našemu egu. Ne moremo izsiliti, da bi nam serviralo samo tiste stvari, ki jih je naše sodišče obkljukalo. Torej, ali je sojenje zares edini način sodelovanja z Življenjem?

Ali se lahko Življenje odvija, brez da bi se v naši glavi odvijalo sojenje? Kaj bi se zgodilo, če bi iz Življenja umaknili vse sodbe o Življenju samem? Kaj če bi pobližje spoznali sodnika in se še enkrat pogovorili o njegovih kompetencah? Kaj če to, da se Življenje ne preda, pomeni, da se moramo mi predati njemu?

Kvaliteto našega življenja največkrat povezujemo s pozitivnimi čustvi in mislimi. Več kot jih je, bolj smo zadovoljni. To je sicer res bolje kot to, da smo negativni, a še vedno se nahajamo na področju čustev in misli. In dokler se nahajamo na področju čustev in misli, se še vedno nahajamo na sodišču. Tam namreč nastajajo. Še vedno smo odvisni od sodb našega ega. Enkrat mu nekaj ustreza in občutimo prijetna čustva in spet drugič mu ne in občutimo negativna čustva. Ko se že nekaj časa počutimo dobro, se ego hitro premisli in spet se počutimo slabo. Še vedno nismo svobodni.

Naš ego še vedno sodi in nas premetava iz enega počutja v drugega, brez da bi lahko kaj zares spremenili. Lahko sicer zamenjamo situacijo, ki jo je naš ego ocenil za slabo, a ko se bomo znaši v novi, mu spet nekaj ne bo všeč. Gre za nenehen proces. Nekateri bi rekli: “To je pač življenje!”. Ampak ali je to res vse?

Tokrat bi rada govorila o drugačnem Življenju. O kvaliteti Življenja, ki se nam odpre, ne takrat, ko naš ego nekaj oceni kot dobro in se počutimo prijetno, ampak o Življenju, ki se zgodi, ko dejansko iztopimo iz sodišča. Ko izstopimo iz igre našega ega. Takrat oblikujemo nov odnos do Življenja samega, ki ni več omejen na sodišče.

Ko izstopimo ugotovimo, da smo celo življenje presedeli na sodišču, namesto da bi se sprehajali po prostranih širjavah, ki nam jih ponuja Življenje. Tam se vsa naša pozitivna čustva in misli, ki smo jih ves čas želili doseči na sodišču, spremenijo v stanja, ki so neodvisna od sodb našega ega. Tam sreča, ljubezen, uživanje niso več čustva in misli, ampak stanja na povsem drugem nivoju. Ko Življenju snamemo verige sodišča, nam razkrije svoje skrivnosti.

Življenje je tok, ki teče. Tok, ki prinaša in odnaša. Je tok, ki nima čustev. V kolikor mislimo, da nas življenje muči in kaznuje, je to zato, ker nanj projiciramo svoje človeške lastnosti. Življenje je mistična sila, ki je ne razumemo dobro, vsekakor pa nima človeških lastnosti. Je sinhronija Energij, ki je ni potrebno popravljati, ker je popolna, ustvarjena za nas. Življenje je vedno na naši strani. Vedno.

Je naš zaveznik, učitelj in najboljši prijatelj. Ni potrebno, da se borimo z njim, ni potrebno, da ga kritiziramo, ni potrebno da mu očitamo in želimo, da se spremeni. Življenje je namreč edina sila, ki natančno ve kaj je dobro za nas, ki ima dovolj modrosti, da nas vodi kot nevednega otroka. Edina sila, katere ponižnost in nesebičnost sta tako veliki, da naredi za nas vse, potem pa nam skromno pusti, da mislimo, da smo to naredili sami. Pusti nam, da se okitimo s sposobnostmi, ki niso naše. In spet drugič nas življenje preizkuša, da bi iz nas ustvarilo svobodna bitja. Življenje je genialna kreacija, ki se ji lahko priklonimo. Če za trenutek umaknemo sodbo v naši glavi, bomo začutili utrip Življenja, njegovo esenco.

Mlinček v naši glavi se ustavi, ker mu ni potrebno več premlevati. Zaveda se, da vse že ima. Da lahko počiva. Vse se ustavi. Čustva se umirijo, misli se umirijo, slišimo glas tišine. Glas, ki je že od nekdaj govoril, pa so ga čustva in misli preglasile. Šele takrat smo dovolj prisotni, da  začutimo vodstvo s strani nečesa veliko Večjega od nas. Začutimo, da se tok odvija neodvisno od nas.

Če resnično pomislimo, nas je na točko na kateri se nahajamo zdaj, pripeljalo zaporedje okoliščin, ki si jih nismo vedno sami izbrali. Bil je preprosto tok, s katerim smo odpluli. Včasih so bile to stvari, ki jih nismo smatrali za dobre, pa so se šele kasneje izkazale za odločilne. Ko se sodba ustavi smo lahko nevtralni. Prepustimo se in zaupamo. Imamo močno vero, da je za nas poskrbljeno. Počutimo se varne. Odpremo se. Hvaležni smo za tankočutna sporočila Vesolja.

Stanje popolne odprtosti brez kakršnekoli sodbe je stanje odprtega srca.

Odprto srce je stanje v katerem lahko sprejmemo vse, karkoli se zgodi. Ko se odpremo, to nikakor ne pomeni, da se bo naše življenje odvijalo točno tako kot smo si zamislili, da ne bomo naleteli na ovire, da se ne bodo pojavila negativna čustva.

Ko se odpremo, smo v stanju slepega zaupanja. Odprti smo za vse izide, vse načine in poti, ki jih za nas pripravlja Življenje. Stvari se morda ne zgodijo na način, kot smo si ga mi predstavljali, ne zgodijo se v času, ki smo ga mi predvidevali, ampak vedno se zgodijo v naše najvišje dobro.

Nikoli ne vemo skozi kakšna obdobja nas bo odpeljalo Življenje in kakšne situacije nam bo nastavilo. Morda se zdaj nahajamo na točki, na kateri smatramo, da imamo vse kar potrebujemo za kvalitetno življenje, a že v naslednjem trenutku so nam lahko te stvari odvzete. Situacija se ne sklada več z našim pogledom, kako bi moralo biti. Lahko reagiramo z egom, se upiramo toku Življenja in bojkotiramo z negativnimi čustvi in mislimi. A za to ni kriva situacija v kateri smo, ampak naš pogled na njo.

Vsi imamo področja, na katerih smo šibki, na katerih se trdno držimo svoje miselnosti in pogledov, ki nas delajo nesvobodne. Ampak brez izjeme nam srca ne zapirajo ljudje in življenjske situacije, ampak naša resnica. Če spremenimo ali spustimo naš pogled na neko situacijo, lahko ohranimo odprto srce in situacija nas več ne moti. Ni se nam potrebno boriti z ničimer, niti s svojimi čustvi in mislimi, samo sprejmemo jih in se predamo.

V primeru, da smo nekaj v življenju izgubili oblikujemo drugačen pogled na to;  v temu vidimo milost. Prebrodimo težka obdobja, smo potrpežljivi in radovedni, kaj nam bo Življenje podarilo zdaj. V stanju odprtega srca ne vidimo, da nam življenje odvzema, ampak, da nam vedno daje. Ne pogreznemo se v temo in samopomilovanje. In to nam daje možnost, da opazimo nove priložnosti, da se učimo iz napak in napredujemo.

Ni nujno, da nam bo vedno uspelo in da se bomo lahko takoj odprli . Pomembno je, da imamo naravnanost. Z vajo dosežemo boljši čas. Čas, kako hitro lahko izstopimo iz cikla čustev in misli in se odpremo. Življenje z odprtim srcem je Življenje, v katerem se odzivamo spontano, šele ko nastopi situacija, brez da bi se vnaprej pripravljali, brez, da bi pričakovali in si ustvarjali sodbe o tem, kar se nam je ali se nam bo zgodilo v življenju. Brez, da bi ustvarjali scenarije o tem, kaj se nam mora in kaj se nam ne sme zgoditi.

Vse to so mentalni konstrukti, ki nam kradejo notranji mir in uživanje. Več, ko smo v stanju odprtega srca, več radosti, Ljubezni in veselja premoremo. Bolj ko, smo v staju Ljubezni, veselja in radosti, bolj imamo kvalitetno življenje.

Sama sem se naučila, da obstaja prostor onstran čustev in razmišljanja in da v tem prostoru lahko dejansko Uživamo. Da v tem prostoru vrejo nove ideje, inspiracija, uvidi in rešitve. Vida nam ne meglijo več nenehne razsodbe našega mentalnega sodišča. Vidimo jasno, čutimo jasno. Lahko si odpočijemo, lahko si oddahnemo, lahko lahkotno jadramo.

Mehanizmi, ki naše notranje stanje iz razburkanega spremenijo v mirno, se skrivajo v tem, koliko smo sposobni ukrotiti svoje sojenje. Ne skrivajo se v stvareh, ki jih počnemo, ampak v tem kako jih počnemo. Ne skrivajo se v zunanjem svetu, ampak v tem kakšen odnos imamo do zunanjega sveta. In če vse stvari sprejemamo z odprtim srcem, so vse stvari čudovite. Imamo čudovito Življenje.

Četudi smo trenutno s svojim življenjem zelo zadovoljni, je pomembno, da se zavedamo, da ne poznamo objektivne lestvice stanj, ki jih še imamo v potencialu. Pomembno je, da smo usmerjeni k napredku. Da težimo k temu, da bi dosegli več notranjega miru in čustvene stabilnosti. Oboje namreč v veliki meri kroji kvaliteto našega življenja. Čeprav se ne zavedamo, kaj je še mogoče, kako izgleda naslednja stopnica in kako bomo do tja prišli, je dobro, da ohranimo radovednost, zaupamo in ostanemo odprti. Vse se bo pojavilo samo od sebe ob pravem času. Dovolimo si odkrivati nove možnosti bivanja na Zemlji.