Filozofija dajanja ali zakaj skrivanje idej in znanja nima smisla?

Sprva objavljeno v oktoberski številki revije ADMA (2020)

Zakaj zadrževanje znanja v današnji družbi, ni več uporabna strategija? Zakaj skrivanje idej, ni več smiselno početje? Zato, ker miselnost “če imajo drugi več, imam jaz manj, v današnjem svetu ne drži več, saj jo je nadomestilo načelo “če imajo drugi več, imam jaz več”.

Čeprav tovrstno obnašanje postaja manjšinsko, vsake toliko še vedno opazim ljudi, ki so zelo previdni pri podajanju svojega znanja ali deljenju svojih idej, na način; “ Ne moreš, kar vsega povedati. Znanje moraš zadržati zase, da ne bi še drugi vedeli, kar jaz vem.” Enako je z idejami, ki jih ljudje ne upajo povedati naglas, češ “ Kaj pa, če mi jo kdo ukrade?”

Miselnost “če drugim razdajam svoje znanje, bom kasneje jaz na slabšem” ali ”če bom svoje ideje in inovacije pretirano razširil, se lahko zgodi, da me bodo drugi prehiteli” prihaja iz pozicije pomanjkanja. 

Ta model razmišljanja deluje v okoliščinah, kjer se vsi borimo za delež iste pite, kar pomeni, da če drugi dobi večji kos pite, bo moj manjši. A ta logika drži le v družbi v kateri je “pita”, ki si jo ljudje delijo, vedno enako velika.

V tradicionalni družbi, kjer je bila produkcija, zaradi omejitev pridelovalnih površin, iz leta v leto konstantna, je zares pomenilo, da če bo nekdo vzel večji delež, bo imel drugi manjšega. V tem svetu je bil edini način, da si bil na boljšem, to, da je bil drugi na slabšem.

Zaradi tega je bilo osvajanje, plenjenje, skrivanje, goljufanje, nadvladovanje, uspešna strategija.

Zakaj ta model razmišljanja v današnji družbi ni več uporaben? 

Od industrijske revolucije naprej se družbena produkcija na vseh področjih povečuje. “Pita” družbenega blagostanja postaja vedno večja. In pravila igre se posledično spremenijo. V tej igri se udeleženci ne delijo na zmagovalce in poražence, ampak lahko v tej igri vsi nekaj pridobijo. To pomeni, da ima več ljudi lahko več ob istem času.

Za ta razmeroma hiter napredek in preskok pa so odgovorne revolucionarne ideje, ki so vodile do inovativnih rešitev. To so bili odkritje parnega stroja, elektrike, avtomobila, antibiotikov...Te rešitve so pripeljale družbo do večjega blagostanja in bolj udobnega življenja.

A vsaka inovacija potrebuje spodbudo. Spodbudo v obliki povpraševanja in resursov v obliki izobraženih, svobodnih ljudi in njihove kupne moči. Večje kot so želje in potrebe družbe po inovativnih rešitvah, več energije in financ se steka v njihovo iskanje in večja je možnost, da se uresničijo.

Ko se nam določene potrebe izpolnijo, se pojavijo nove želje po napredku in inovativnih rešitvah. Več kot je inovacij, bolj raste splošna blaginja in bolj se “pita” povečuje. Za vse. Čeprav morda kaplja iz višjih družbenih slojev, naposled doseže tudi nižje. 

Večje kot je povpraševanje in več kot je ljudi, ki so pripravljeno za to plačati, večja je verjetnost, da se bodo v svetu zgodile nove inovacije, ki bodo blagodejno vplivale tudi nate. Naprimer, bolj kot se bodo razvijali nerazviti deli sveta, boljše bo šlo vsem nam. Saj, kot pravijo, več glav več ve, lahko proizvede več idej in jih več realizira.

In v teh pogojih načelo pomanjkanja, ne vzdrži več. Načelo; “če bo imel drugi več, bom imel jaz manj”, se je spremenilo v načelo; “če bodo imeli drugi več, bom tudi jaz imel več!”

Zato je danes postalo kakršnokoli prispevanje k blagoru čim večjega števila ljudi, četudi zgolj iz sebičnosti, smiselno in logično dejanje. Manj ko zadržujemo zase, več ko dajemo, bolj se bo to vračalo k nam. Delati dobro za druge, kot podjetje ali posameznik, širiti svoja znanja, ideje, inovacije in sposobnosti, po tem izračunu ne pomeni, da bomo s tem nekaj izgubili, ampak kvečjemu pridobili.

Tega se lahko spomnite, ko vam bo naslednjič v družbi ali pred konkurenco težko odprto in odkrito govoriti o svoji strategiji za uspeh, o svojih trikih in izkušnjah, ki bi utegnile pomagati drugim. Kajti “pita” obilja raste zate, ko raste za vse. 

V današnji družbi prej opisane strategije za dosego večjega deleža “pite” niso več uporabne in namesto njih nastopijo strategije deljenja, prispevanja, inoviranja, spodbujanja, sodelovanja in podpiranja. 

In če nam ni zadosti racionalna razlaga, da sta dobrohotnost in prispevanje k družbi smiselna iz stališča našega lastnega materialnega blagostanja, lahko dodamo, da nam dajanje samo po sebi prinaša še določeno notranjo izpolnitev. 

To, da izhajamo iz pozicije obilja, ne pa iz pozicije pomanjkanja, definitivno pomeni, da bomo živeli bolj blagodejno življenje iz vidika našega notranjega počutja. V stanju pomanjkanja večkrat doživljamo negativna čustva kot so zaskrbljenost, strah, nezadovoljstvo, pohlep in privoščljivost, medtem, ko v stanju obilja čutimo pozitivna občutja kot so veselje, sproščenost, mir, izpolnitev in ustvarjalnost. Prav tako bodo tisti ljudje, ki več prispevajo, povečali tudi svoj socialni kapital, ki jim lahko posredno spet povrne vse vloženo.

A ljudje menimo, da kadar delimo, potem izgubimo. Da s tem, ko razdajamo in širimo znanje, sposobnosti in ideje, razvrednotimo njihovo vrednost in ekskluzivnost, kar pa je zmotno prepričanje.

V stanju obilja ničesar ne more zmanjkati. Ideje lahko prihajajo vedno znova, če starih ne zadržujemo zase. Če ostajamo mentalno odprti in nismo v krču pomanjkanja, bomo s to mentaliteto pravi magnet za ideje. Prav tako moramo vedeti, da se znanje v stanju obilja v katerem ga delimo, ne izgublja, ampak se množi in plemeniti. Na takšen način vidimo, da pravzaprav nič ni omejeno in nič ne bo z deljenjem izgubilo svoje vrednosti.

In s tem nikakor ne mislim, da mora biti vse to tudi brezplačno. Tisto, kar delimo lahko tudi monetiziramo, a še prej moramo biti sploh pripravljeni dati na razpolago, kar imamo. 

In še ena zmota, ki nas zadržuje pri dajanju je ta, da če imamo malo, potem ne moremo dajati. Da moramo počakati, da obogatimo, da se razvijemo, pridobimo sposobnosti in šele potem lahko vrnemo nekaj družbi. A prispevamo lahko tudi tako, da starejšo gospo naučimo uporabljati pametni telefon in se nasmehnemo prodajalki v trgovini. Ali če imamo zagonsko podjetje tako, da plačujemo davke, ustvarimo spodbudno okolje v svojem podjetju in zaposlenim predajamo svoje znanje. 

Zadrževanje, grabežljivost in borba so prežitek starega modela v katerem se je bilo smiselno potegovati za večji delež s tem, da ga branimo drugim. Danes temu ni več tako. Ne glede na to ali je naš motiv sebičen ali nesebičen in ne glede na to ali si želimo notranjega ali materialnega blagostanja, moramo vedeti, da z dajanjem in deljenjem nikoli ne moremo zgrešiti in izgubiti.

Četudi tvegamo, da bo naše ideje kdo ukradel, da bo uporabil naše znanje in s tem postal naša konkurenca, nič za to. V večjem okviru se bo vse to v neki točki steklo nazaj k nam. Zato si vedno brez zadržkov dovoli prispevati v dobro drugih, za dobro samega sebe.