DOPAMINSKA ODVISNOST nam jemlje srečo! In kaj zdaj?

Dokumentarec Social Dilemma na Netflixu!

(link: https://www.netflix.com/si/title/81254224?fbclid=IwAR2dbXjzivDcp5-xyi58kWd4IJjaMQVvW-tAK6x-OfChmyjreyscpocWvLQ)

Najvrednejša “surovina” dandanes so podatki. Kaj vse z njimi počnejo korporacije kot so Google, Facebook, Twitter in kako to vpliva na naša življenja? Manipuliranje z javnim mnenjem, služenje s targetiranjem kupcev, borba za našo pozornost s tehnikami, ki povzročajo zasvojenost, polarizacija družbe, ujetost v naše informacijske balončke, predvsem pa posledice, ki jih to pušča na našem biološkem ustroju, na našem psihološkem počutju... Koliko so te strategije pridobivanja pozornosti agresivne in kako se lahko algoritmi zažrejo v naše vsakdanje življenje?

Že nekaj časa sem mnenja, da bi morali iz kazanja s prstom na težave preiti k iskanju rešitev. Verjamem, da je velik del rešitve tudi ozaveščanje, da sploh imamo problem, ampak če bomo čakali, da bo ozaveščanje čimvečje mase ljudi pripeljalo do velikih pritiskov na podjetja, zaradi katerih se bodo prisiljena spremeniti, bo takrat škoda že narejena.

Če bomo čakali, da bodo podobne aplikacije narejene bolj moralno, če bomo čakali, da ustavimo gonjo za profitom, ustavimo pritiske lastnikov delnic, ki zahtevajo rast, uvedemo stroge državne regulative, medtem ko je država ugrabljena s strani kapitala, bo lahko že prepozno za naše možgane.

In ta škoda, ki se tiče našega notranjega biološkega ustroja, je lahko trajna. Zato ne čakaj, da se svet spremeni. Išči rešitve sam.

Vsi smo pri sebi že kdaj opazili, da nam nekaj manjka, ko se nam izprazni baterija na telefonu in se počutimo izgubljene. Da se nekaj dogaja z nami, ko nehote pogledujemo na telefon, ko pozabimo na čas med skrolanjem po Instagramu, ko trzamo na cingljanje telefona, čeprav sploh ni naš. Točno ta vzgib je občutek, ki ga lahko vsak naslovi pri sebi. In točno na tej točki se lahko vsak loti spremembe samega sebe.

Ta nenavadna potreba in vgib se imenuje dopanisnska odvisnost. Novodobna odvisnost s katero smo se nekako navadili živeti in katere posledic zares še ne poznamo.

Ljudje potrebujemo ravnovesje med serotoninom in dopaminom. Oba ta hormona sta potrebna za našo dobrobit. A dopamin je hormon, ki je bil zaradi funkcije učenja skozi našo evolucijo bolj potreben za naše preživetje, zato v bitki s serotoninom vedno zmaga. Vedno avtomatsko zberemo dopamin, ker prinaša več kratkoročnega ugodja, medtem ko je serotonin hormon, ki se ne sprosti tako zlahka, je manj intenziven in ga dosežemo z vlaganjem v dolgoročne projekte; odnose, kreativnost, meditacijo… Dopamin se zato boljše “prodaja”.

Prav zato je ta družba osnovana na stimuliranju dopamina in nam na vsakem koraku ponuja nesorazmerno veliko priložnosti za njegovo stimulacijo, očitno malo pa jih najdemo za stimulacijo serotonina. Dopamin se kot nagrajevalni hormon skriva v malih sladkih stvareh; tortici za nagrado, všečkih, odzivih in pohvalah ljudi, tvojih fitnes rezultatih, novi obleki in igricah ... Vsi se radi dopaminčkamo! Po vsaki mali zmagi si še bolj želimo drugo.

In v tej družbi je dobiti dopaminski “šus” precej enostavno Tako enostavno, da lahko to dobimo brez posebnega truda, večkrat na dan. Že ko nam zacinglja telefon ali zmagamo v igrici. In naši možgani se razvadijo. Tega želijo vedno več. To potrebujejo!

Kako se osvoboditi te zasvojenosti, kako ozdraviti naš možgan, kako pridobiti hormonsko ravnovesje? Zame je odgovor zavestno izbiranje dolgoročnega zadovoljstva- seratonina in zavestno zavračanje kratkoročnega užitka- dopamina! Tako bo potreba po dopaminu vedno manjša, ker ti bo veselje dajal hormon, ki je sicer manj intenziven, ampak bolj trajnosten, ki te manj sili v nove naslade, ampak lahko uživa v stvareh takšnih kot so.

Če se nočemo obnašati kot sprogramirani roboti, katerih možgani nas kar sami poženejo v dir za dopaminom, moramo delati na stvareh, ki nam bodo prinesle trajnostno srečo in zadovoljstvo.

Dokler tega nimamo, se bomo vztrajno tolažili s kratkoročnimi užitki, ki jih bomo poskušali nanizati tako na gosto, da bomo morda celo pomisli, da je to sreča. In da bi ohranjali to navidezno srečo, se to sosledje majhnih užitkov nikakor ne sme prekiniti. Ko se konča en užitek, moramo že imeti pripravljenega novega, drugače je vmes luknja v kateri bomo trpeli.

Dokler si bomo srečo predstavljali kot na gosto posejane užitke, bomo ves čas nekdo, ki je vprežen v gonjo za njimi. Nikjer nobene svobode, nikjer nobenega miru in zadovoljstva. Dokler bomo to potrebovali, bomo sužnji sistema, ki nas lovi na kratke dopaminske užitke, resnično srečo pa odmika stran od nas.

Zato ne pričakuj, da bodo korporacije postale bolj prijazne, ampak se poskušaj okrepiti tako, da ne boš več padal pod njihov vpliv.

To je mogoče z redno meditacijo, dvigovanjem zavedanja, spreminjanjem miselnosti, z grajenjem globokih odnosov, kreativnostjo, iskanjem notranjega miru.

To je sprememba, ki jo lahko vsak naredi pri sebi, znotraj sebe. Tako bomo v sebi ustvarili trden steber, zaradi katerega ne bomo več tako labilni za vse užitke po katerih navadno hrepenimo v čustvenih nihanjih.

Seratonina ne moremo kompenzirati z veliko dopamina. To ni ista stvar. Ustvariti moramo ravnovesje enega in drugega. Ne pravim, da moramo zaustaviti tehnološki razvoj in se vrniti v srednji vek, ne pravim, da vsa ta podjetja nimajo prav tako pozitivnih vplivov na naše življenje. Gre se le za to, da je treba poiskati ravnovesje znotraj sebe in znati kontrolirati sebe, preden drugi kontrolirajo tebe.

Oglej si dokumentarec, če še nisi in previzitiraj samega sebe!