Kratki zapisi, različne teme

NESREČA IMA SVOJ SMISEL

“Človeku bi morali zavidati njegovo nesrečo, ne srečo.” je bil stavek, ki sem ga zadnjič slišala. Čeprav sem trenutno zelo hvaležna za svojo srečo, mi je to dalo misliti o tem, kaj zares je več vredno v življenju, sreča ali "nesreča" 

Kdaj smo ljudje nesrečni in kdaj srečni, večinoma ocenjujemo iz stališča svojega ega, ne iz stališča svoje duše. Z očmi našega ega, bi vsi radi, da nas življenje čimmanjkrat pretrese, da se odvija skladno z našimi pogledi in da lahko ohranjamo status quo.
A sama vem, da iz stališča razvoja naše duše, to nikoli ni dobro. 

Srečna obdobja so zato, tako kot vsa druga, zgolj začasna. Dobimo jih kot nagrado za naš pretekli razvoj, kot čas, da naberemo nove moči, da uživamo v sadovih svojega dela in potem spet pride obdobje razvoja. Obdobje, ko nam stvari ne padajo z neba in ko nas "šolajo" od zgoraj. A iz stališča duše, je to obdobje najboljše. 

Ko sem sama najbolj trpela, sem najbolj prosila, bila najbolj skromna in najbolj slepo zaupala. Zakaj? Ker mi drugega ni preostalo.

Brez svojih “nesrečnih” obdobjih, danes ne bi imela niti malo modrosti, globine in ponižnosti. 

Naše življenje se ne preseli na višjo raven, ko je vse v najlepšem redu, ker takrat nimamo motivacije za spuščanje ega. Naše življenje se preseli na višjo raven po burnih, prelomnih, osamljenih, tesnobnih in depresivnih obdobjih. Če ta obdobja izkoristimo za rast, so lahko odskočna deska za vse lepe čase. 

Čeprav ne moremo nikomur dokazati, se ne glede na to, kako deluje navzven, znotraj nas odvija zavidanja vreden proces. Takrat naša duša brbota, melje, se čisti, izločuje, presaja, se kreše in pretaplja. To nas boli.

A temu procesu moramo dovoliti, da se realizira. Če bi lahko videli, kako pomemben je za nas, bi se ga bolj razveselili. Ko bi se ga razveselili, bi mu dali prosto pot. Ne bi ga želeli preprečiti in na silo ustaviti. Ne bi se upirali z vsemi štirimi, ampak bi se predali.

Če bi obdobja “nesreče”, videli kot potisk vesolja, kot alkimijo duše, kot vzgojo višje sile, bi vse to lažje sprejeli. Zato verjamem, da bi morali "nesrečo", definirati kot srečo in ji dati vrednost, ki si jo zasluži, čeprav ji je ego umazal ime. 

"SIMPL JE TANARTABULŠ" 

Nekje sem slišala “ da so nekatere stvari tako preproste, da jih moramo ljudje zakomplicirati, da bi jih lahko razumeli.” Preproste stvari, se nam ne zdijo dovolj vredne, da bi jih resno jemali, zato jih kar takoj preskočimo.

Mora biti nekaj drugega, ne more biti tako lahko, mora biti bolj težko, bolj kompleksno in zapleteno! Ko stvari obdelujemo ali rešujemo s svojim intelektom, logiko in analitičnim pristopom, bomo vedno ubrali daljšo pot. Saj mora naš intelekt preproste stvari najprej prevesti v našim možganom razumljiv jezik. Moramo jih trikrat obrniti okoli, zraven dodati nepotreben balast, zgodovino, dokaze, pojasnila, nevarnosti, predvidevanja, analize, filozofijo, da bi se nam zdele smiselne. Potem pa jih bomo mogoče upoštevati, a še to ne vedno.

Kompleksne stvari se nam zdijo privlačne, ker z njimi dokazujemo svojo intelektualno sposobnost, ker bodo ljudje rekli “Poglej, ta pa šteka”. To kar govori, je tako kompleksno, da že more biti nekaj na tem.

A tisto, kar je najbolj vredno, gre mimo nas. Intelekt ne razume preprostosti, to razume le SRCE. Srce spodbudi, da se smejimo za brezveze, da se zjočemo brez zadržka, dovoli nam, da smo nori in ga ne zanima kaj si mislijo drugi, ima domišijo, ki ne pije vode- pa kaj? , lahko daje, četudi ne dobi nazaj, lahko reče “rad te imam” in ne razmišlja kdo ga ima rad nazaj, je kot odprta knjiga in ga ne skrbi ali bo kdo izrabil njegovo ranljivost, ne uporablja filtrov, ampak deluje neposredno in spontano, užije tisto, kar je pred njim, lahko verjame v dve protislovni stvari hkrati, ki jih logika ne more videti skupaj.

In vse te stvari so tiste, ki nas delajo srečne, so najbolj izpolnjujoče in zabavne. Tako preproste, a tako nemogoče za naš um. Zato se zadržujemo, se delamo fine, uradne, razumne, normalne, odgovorne, pravične in razsodne.

Poznam ljudi, katerih edina ovira, da bi lahko uživali svoje življenje, je ta, da mislijo, da so prepametni, da bi ga uživali. Ker bi bilo to prenizkotno za njihov intelekt.

A preproste stvari niso nevredne in neumne. Gredo le mimo uma, skozi srce . Ko jih bomo upali početi, bomo čutili, da nekaj delamo prav!

Mojster preprostosti Lao Zi-

Nekateri pravijo, da je moje učenje neumnost.
Drugi ga imajo za veličastnega, a neuporabnega.
Ampak za tiste, ki so pogledali znotraj sebe,
ta neumnost predstavlja popoln smisel.
In za tiste, ki ga spravijo v uporabo,
ima ta veličastnost korenine, ki gredo globoko.

Jaz se imam samo tri stvari za naučiti:
preprostost, potrpežljivost, sočutje.
Te tri stvari so največje bogastvo.
Preprosti v akciji in v mislih,
se vrnete k viru bitja.
Potrpežljivi tako s prijatelji kot sovražniki,
se uskladite s tem, kakor stvari pač so.
Sočutni do sebe,
se pobotate z vsemi bitji na svetu.

KAKO UBLAŽITI MOŠKI TEMPERAMENT?

Razburjenost, intenzivnost, ponos, impulzivnost, strast, odločenost, samozavest. Energija, ki vzskipi, ko se vklopi moški temperament. Kot plaz se doneče in mogočno dviga nad nami. Zdi se, da te energije ni mogoče zaustaviti. Da se vali naravnost proti nam. 

Čeprav temperament ni spolno specifičen in ni za vse enak, ga prav moški večkrat uporabljajo za zaščito in ohranjanje svojega položaja; položaja sebe kot moškega, voditelja, nekoga, ki se ga spoštuje. Z njo moški nastopi, ko se počuti ogroženega, ko se presega njegove meje, ko se mu odvzema svobodo, ko je njegov položaj izzvan iz strani drugih moških ali žensk. Pogosto ta energija privre na plan znotraj partnerskega odnosa.

Seveda je to le ena izmed oblik ega. A zame osebno je v določenih situacijah zdrava mera temperamenta, ki ga pokaže moški lahko privlačna in pomembna za uravnoteženost energij. A slednje deluje pod enim pogojem; da znamo s to energijo modro ravnati. 

Ta energija je močna in napeta. Samo en pritisk na napačen gumb je dovolj, da ustvari eksplozijo. Če ženska pristopi z istim temperamentom, če ga v tistem trenutku želi še bolj ponižati in izpodbijati njegovo “moško” vlogo, potem ne bo dosegla nič drugega kot buren prepir. Če pa je zmožna pristopiti kot voda s svojo mehkobo in milino, se bosta ti dve energiji združili v subtilen energijski ples. 

Čeprav ženske v takšnih situacijah pogosto posežemo po naših skritih adutih- želimo ga pomiriti z njegovo najljubšo hrano, seksom, besedami, tišino, opravičevanjem, moramo vedeti, da nič ni tako pomembno kot to, da je v ozadju prava energija. Energija, zaradi katere se ne bo več čutil ogroženega. Karkoli počnemo, mu moramo energijsko pokazati, da cenimo njegovo “moškost”. Izraziti spoštovanje in hvaležnost za njegove sposobnosti in njegov doprinos. Ga sprejeti in priznavati. 

In takrat se bo oddahnil, njegov ognjeni val se bo polegel. Obratno, ko se ženski zgodi, da pade v svoja hormonska neravnovesja, jo lahko s svojo stabilnostjo uravna moški.

Nekateri bi rekli, da je to podpiranje ega ali manipulacija, a zame je modrost kako z energijskim pristopom uravnavati naša razburkana čustvena morja.

SAMOZAVEST 

Obstajajo ljudje, za katere lahko že po prvem stiku brez pomisleka rečemo, da so samozavestni.

Napolnijo prostor s karizmo, so prepričani vase, vedo kaj delajo, nimajo dvomov o sebi, pri svojih podvigih vedno pričakujejo uspeh, so odločni, vplivni, stabilni, prepričljivi, pozitivni in pogumni .

Nekaj nas vleče k njim. So rojeni voditelji, slepo jim zaupamo in si jih jemljemo za zgled. A čeprav je res, da bodo s svojo mentaliteto verjetno dosegli to, kar morda drugi ne bodo, stvari niso tako črno bele.

Samozavest ima različne odtenke, trdnost in globino, glede na to na kakšnih temeljih zraste. Samozavest je nekaj, kar se gradi. Res je, da ne začnemo vsi iz iste štartne pozicije, a kakorkoli je samozavest nekaj, kar sooblikujejo naše pretekle izkušnje.

Samozavest se najlažje zgradi na pozitivnih izkušnjah in uspehih. Več ko jih je bilo, bolj se nam je oblikovala. Več ko smo imeli potrditev iz okolice, bolj lahko pričakujemo nove uspehe. 

A ta “vrsta” samozavesti ima svoje pomanjkljivosti. Kadar je samozavest zgrajena izključno na pozitivnih izkušnjah, na naših preteklih dosežkih, se lahko zgodi, da se s tem pretirano identificiramo. Brez uspeha ne čutimo lastne vrednosti. Zato se lotevamo le tistih stvari, kjer smo lahko najboljši in svoje pomanjklivosti skrbno skrivamo pred svetom.

A včasih nas Višja sila nad katero nimamo vpliva, sooči z lastno nepopolnostjo, s preizkušnjami, ki niso sestavljene le iz uspehov. Takrat tvegamo, da se naša samozavest podre kot hišica iz kart.

Kako v teh pogojih ohraniti samozavest? Kako lahko čutimo, da smo vredni, ko nam nihče ne ploska? 

Kdor zgradi svojo samozavest na svojih neuspehih, ta bo imel samozavest na trdnih temeljih. Ta bo čutil, da je vreden sam po sebi. Ta bo sprejel svoje pomanjkljivosti, brez potrebe, da je najboljši. Ta bo živel pogumno, brez strahu pred neuspehom.

In če temu dodamo še ponižnost, skromnost in sočutje, ki jih doda neuspeh, pridemo do neke druge vibracije samozavesti. Samozavesti, ki ni pretenciozna in vase zaverovana. Samozavest, ki stoji, ko nismo najboljši, ampak ko smo najslabši. 

VSAK TRENUTEK JE DOVOLJ

Zadnja dva dni sem preživela z mojo najljubšo osebo v mojem najljubšem kraju v Sloveniji- Bovcu. Izjemne kulise, ki se ti razgrinjajo pred očmi, kristalno čista voda, metulji, barve, vonji, mogočne gore. Izjemno delo narave. Vedno napolni moje srce. 

Zadovoljno se peljeva domou. Pogovarjava se kaj bi jedla za večerjo. Na sosednjem pasu se zgodi prometna nesreča. Avto iz nasprotnega pasu dobesedno poleti čez travo naravnost v naju. Oster refleksni zavoj. Zgrešimo se. Vprašanje ene sekunde in slabega metra. Vprašanje življenja in smrti. Adrenalin in pospešen srčni utrip. Samo en trenutek, nepričakovan in nepredvidljiv. 

Ja, pravijo, da je vsak trenutek lepa priložnost za smrt. Če bi se tega uspela vedno zavedati, bi mi bil vsak nov trenutek, ki pride čudovit takšen kot je. Ker ga lahko ne bi bilo. Vsak nam je podarjen, da ga preživimo. Ni samoumeven. 

In ko veš, da ga lahko ne bi bilo, je dovolj, da je. Z njim si zadovoljen, v njem si želiš biti, samo zato, ker je. Ni pomembno kakšen.

Ne sodiš ga, ne razmišljaš, da bi lahko bil boljši, ne primerjaš ga s preteklostjo, ne zamenjaš za prihodnost, ampak si zadovoljen s tistim, ki se pojavlja pred tabo. 

Ni treba, da smo izbirčni za trenutke, kot smo izbirčni za hrano, dokler jo imamo na pretek. Da želimo, da je vsak trenutek, ki ga dobimo v dar, točno takšen kot mislimo, da mora biti. Da mora biti vsak trenutek v skladu z našimi pogledi in pričakovanji, drugače se pritožujemo. Ampak če ga ni, potem se ne bi več zmišljevali in izbirali, kaj nam je všeč in naj nam ni. 

Ker bi bilo dovolj, da samo je. Da traja, da se dogaja, da nam ga je dano izkušati. Zdaj. Z bolečino, solzami, smehom, lepoto, ni pomembno. Samo, da teče skozi nas. To je dovolj.

Ne bodimo izbirčni za trenutke, ker lahko naslednjega trenutka sploh ni več.

Hvala Višji sili, ker nas pazi. Vedno. 

POKLIC PRIHODNOSTI

Vsako obdobje ceni in spodbuja določene sposobnosti. Če je bilo včasih veliko vredno, da si priden in ubogljiv delavec, je danes veliko vredno, da si inovativen in samoiniciativen. Če je bil današnji šolski sistem ustvarjen za industrijsko dobo, se bodo morali v prihodnosti oblikovali drugačni izobraževalni sistemi, ki bodo služili drugačnim potrebam družbe. Vse to se bo dogajalo vzporedno z razvojem zavesti in razvojem tehnologije.

Čeprav je res, da dandanes delodajalci vedno več pozornosti namenijo čustveni in socialni inteligenci, še vedno večino svojega življenja posvetimo pridobivanju tehničnih znanj in smo zaradi njih lahko uspešni na trgu. 

A ljudje se bodo v prihodnosti začeli zavedati, da je bolj od tehnične dovršenosti pomembna energija s katero ustvarjamo. Ta energijska komponenta namreč ogromno doprinese k uspešnosti podjetij. Tisti, ki teh pristopov ne bodo uporabljali bodo ostali zadaj.

Poleg tega pa bo zaradi razvoja umetne inteligence mnogo kompetenc zelo nadomestljivih. Ljudje katerih tehnično znanje bo edina sposobnost, ne bodo več konkurenčni. Ponuditi bo treba nekaj več. Kaj? Moj odgovor je kreativnost in Svetlo Energijo. Ljudje, ki bodo lahko konkurirali na trgu bodo nadpovprečno pozitivni in kreativni. To bodo sposobnosti, ki bodo najbolj iskane čez 10 let.

Če se bosta za službo pogajali dve osebi; ena z brezhibnim tehničnim znanjem in ena z manjšim tehničnim znanjem, a z visokimi energijskimi sposobnostmi, bodo izbrali zadnjo. Tisti, ki bo znal ohraniti mirno kri v vsaki situaciji, tisti, ki bo lahko komuniciral brez ega, tisti, ki bo imel visok nivo brezpogojnega sprejemanja, tisti, ki bo pozitiven in prijeten, bo tisti, ki bo imel prednost. 

To se bo potenciralo tako, da se bodo odpirala nova delovna mesta za ljudi, ki bodo skrbeli samo za to, da bo v podjetju dobra energija, da se bodo zaposleni dobro počutili, da ne bo negativnih čustev in stresa in da bodo produkti moralni in družbeno koristni.

Torej, če danes ne vemo zakaj bi trenirali svoj ego in skrbeli za svojo energijo, je lahko motivacija to, da prihajamo v čase, kjer bodo ravno te sposobnosti najbolj iskane in cenjene. 

ŽALOSTNE OČI 

Pravijo, da so oči ogledalo duše. Skozi njih proseva naš odnos do življenja. Skoznje se vidi katero čustvo je bilo najbolj prisotno v našem življenju, vidi se kakšne zapise nosimo v duši. Obstajajo pa oči, ki ne morejo skriti globoke žalosti, ki je zasidrana v njih. Morda takšne oči izgledajo zapeljivo, mistično, romantično in filmsko, a ne glede na to kako vabljivo izgledajo, moramo vedeti, da ni prijetno biti njihov lastnik, ujet v melanholičnem vzdušju srca. 

Žalost je lahko trenutna. Vsi jo poznamo. Nekaj nas užalosti, mine ena ura, dan ali teden in to stanje počasi mine. Tukaj pa bi rada govorila o kronični žalosti, ki se kaže kot karakter ali temeljna lastnost. Vedno je tam, karkoli počnemo, tudi ko se smejimo. Ni intenzivna kot trenutna žalost, nima burnih zunanjih pokazateljev, kot so naprimer jok, ampak je podtalna, globoka, zajedljiva, kronična, udobna, blaga, a vztrajna. 

Tudi če se naša površinska čustva in razpoloženja menjajo, je še vedno prisotna zadaj. Takšna žalost je povezana s sporočili ali programi, ki jih nosimo v duši. Ta ustvarjajo našo življenjsko energijo. To so notranji zapisi, ki nas ves čas silijo v melanholično razpoloženje. Ne vemo iz kje izhajajo, ampak so tu. Primanjkuje nam vedrine in radosti. Ni prave živahosti in veselja.

Kako lahko iz žalostnih oči, naredimo vesele oči, kako lahko ustne kotične obrnjene navzdol obrnemo navzgor? Moja izkušnja je, da svoj karakter, ki je zelo trdovraten, lahko spreminjamo le z reprogramiranjem naših notranjih sporočil ali programov. Če želimo spremeniti naše dušne zapise se moramo odpreti za dovolj Svežo in Svetlo Energijo, ki nas presvetli, poživi in nadomesti naše stare programe.

Pridobiti moramo sposobnost sprejemanja in spuščanja. Kajti žalost je ne glede na to, kako romantično deluje, le pasivna posledica splošnega nesprejemanja. Nekdo, ki ima koleričen karakter, zaradi nesprejemanja okoliščin želi na silo spremeniti stvari, nekdo pa zaradi temeljnega nesprejemanja postane žalosten in se uda v usodo. To je res manj agresivno, a ni nič boljše, če se uklonimo v usodo kot žrtev, znotraj sebe pa še vedno ne sprejemamo in ne spuščamo.

Dovlimo si zamenjati žalost za ŽIVLJENJE!

IZ ILUZIJE USTVARJAŠ REALNOST

“Pa ti iz iluzije delaš realnost!” Ta stavek dobro poznam v teoriji, ampak me je zares predramil šele, ko sem ga slišala medtem, ko sem sama orala po iluzijah. 

Je res, da svojo iluzijo sama spremenim v realnost? Je res, da tako sama sebe ujamem v past?

Definicija iluzije je, da izgleda kot, da je res, ampak ni. Ker simpatiziram z idejo, da živimo v nekakšni Božji simulaciji, menim, da smo v iluzorno doživljanje praktično potopljeni, a to se nam hkrati dogaja iz dneva v dan, pri najbolj običajnih stvareh. A zakaj je iluzijo tako nemogoče prepoznati

Iluzija je pretkana, ker želi sebe pretvoriti v realnost in v njej priskrbeti dokaze sama zase.

Če sem jaz prepričana, da me ljudje ne marajo, se bom obnašala tako, da bom s svojim obnašanjem spremenila svojo iluzijo v realnost. Ko bom na primer v družbi spoznala nekoga novega in se bo on čez nekaj minut odmaknil stran od mene, bom bila prepričana, da je to zato, ker mu nisem všeč.

Posledično se bom začela čudno obnašati do njega, bila bom bolj tiha, nesigurna, ponarejena, začela se ga bom izogibati, mislila bom, da ima nekaj proti meni in tako bo ta človek zares izgubil zanimanje zame, mogoče bo celo komu rekel, da se mu zdim malo čudna. In kaj se zgodi takrat! Iluzija dobi DOKAZ!

“Ahaa” sm vedela, da je res! Nihče me ne mara! In krog je sklenjen v trdno prepričanje. Iluzija dobi dokaz v realnosti, zdaj ni več razloga, da v njo nebi verjeli.

Tako se iluzija in realnost združita v eno, med njima ni več nobene razlike.
In tako vsak dan znova s svojim pristopom, prepričanjem, reagiranjem, čustvenimi stanji, svojo iluzijo spreminjamo v realnost. Dokler ne postaneta nerazdružljivi. Dokler ne zamenjujemo ene z drugo.

Ampak ni treba, da je tako. Lahko se za hip ustavimo pri iluziji, lahko jo odlepimo od realnosti! Lahko preverimo ali je iluzija morda sama sebi priskrbela dokaz, da bi lahko nam samim in ostalim potrdila, da je resnična.

Lahko podvomimo v resničnost dokazov, ki nam jih daje iluzija. Ko se nekaj dogaja, nikoli ne rečimo: A vidiš, da je res, da sem imela prav" ker takrat iluzija proslavlja. Zmaga, ko nam izroči dokaz v realnosti. Zato ga ne sprejmi! 

FEJK-anje 

Koliko mask moramo ljudje odložiti, ko pridemo zvečer domov? Skozi koliko filtrov morajo iti naše misli, preden se ubesedijo? Koliko zapornic imamo v sebi, da blokirajo tisto, kar čuti naše srce? Ni čudno, da pridemo domov utrujeni, če moramo poleg tega kar delamo, opravljati še poklic igralca. 

Dandanes je balzam za dušo poslušati nekoga, ki nima filtrov, ki se ne trudi, da bi izpadel kul in pameten, ki se nima potrebe pretvarjati, se hvaliti, ki reče, kar mu pade na pamet in je kot odprta knjiga. Pa ne v smislu nebrzdanega ega in pomanjkanja občutka, ampak srčnosti, spontanosti in naravnosti. Nekoga, ki ga ni treba desetkrat dešifrirati, da bi ga zares spoznali. Nekoga za katerega nam ni treba najprej izklopiti vseh filtrov primernosti, previdnosti, vljudnosti, pomembnosti in pridobivanja vrednosti, da ugotovimo kdo je. 

Sama sem se zaradi vseh teh filtrov včasih tako zadrževala, da je komaj kaj prišlo ven z mene. Na koncu je skozi moje filtre prišel le kakšen previden stavek, za katerega sem se po burni analizi v moji glavi odločila, da ga je varno izreči v tej družbi. Da bo ok, da bo kul! Danes mi besede, kar uidejo. Včasih se sekiram za nazaj, pa še to vedno manjkrat. Manj filtrov, ko imam, manj glasen je moj um. Manj glasen, kot je moj um, manj filtrov uporabljam. 

Biti naraven pomeni, se odzivati mimo uma, skozi srce. Če morajo vse stvari, ki jih začutimo v srcu, iti še skozi vse filtre v naši glavi, smo zato povsem obremenjeni sami s sabo. Preveč se osredotočamo na svoje misli, namesto na tisto situacijo, tiste ljudi, ki so pred nami. Posledično se ne moremo sprostiti in uživati, ne moremo zaznati našega srca, niti srca drugih ljudi. Med nami so zapore, vsak je obremenjen sam s sabo, vsak v svojem svetu. 

Manj, ko se obremenjujemo sami sabo, bolj postajamo naravni. Manj, ko služimo svojemu ego, bolj delujemo neposredno iz srca. Bolj, ko živimo iz srca, bolj smo srečni in bolj povezani drug z drugim. 

Kakšno vrednost imajo torej vsi ti filtri? Naj bi nam prinesli občutek sprejetosti in pomembnosti, pa nam ga res? Ali nas samo zadrgnejo, oddaljujejo, utrujajo in ujamejo v gledališko predstavo našega ega? 

ZAKAJ STOPITI V ARENO KREATIVNOSTI?

Če želiš postati kreativen, se moraš premakniti iz cone udobja nekoga, ki samo konzumira kreativnost (posluša glasbo, gleda filme, koristi storitve, kupuje produkte...) v nekoga, ki jo producira. Iz nekoga, ki ocenjuje in kritizira, v nekoga, ki bo ocenjevan in kritiziran. Iz nekoga, ki bo svoje ime skril v množici, v nekoga, ki se bo pokazal. 

Šli bomo v areno kreativnosti. V areno, kjer bomo izpostavljeni, kjer se ne bomo več skrivali v občinstvu in delili svojih obsodb, ampak bomo mi tisti, ki bomo igrali, tisti, ki bomo obsojeni na milost in nemilost občinstva.

Človek se vpraša zakaj zavraga bi kdo sploh to počel? Ali ni boljše, da se naš glas potopi v glasu vzklikajoče množice. Da se zadovoljimo z navideznim vplivom našega mnenja, čeprav ga nihče zares ne sliši. Da se zabavamo ob uspehih in neuspelih drugih, medtem, ko nam samim ni treba niti poskusiti? Zakaj? 

Zato, ker si v resnici vsak vzklikajoči človek v občinstvu, ne glede na to, da misli, da tega noče, želi biti v areni. Ne glede na to kako se naslanja na to, da je na boljšem, ne glede na to, kako se tolaži, ko nekomu spodleti, si želi, da bi sam imel ta pogum. Vsi, ki so v občinstvu, si želijo nastopiti v areni. Želijo si, pa ne upajo in ne zmorejo.

Ego je vedno tisti, ki nas prepriča, da je biti v občinstvu boljše kot v areni, da bomo tvegali preveč, da bomo potegnili kratko, če vstopimo. A ves čas nam nekaj manjka, čutimo, da nekaj ni prav. 

Morda bomo izbrali varnost in potlačili frustracijo, morda bomo samo potiho sanjali o našem veličastnem prihodu v areno in svoje življenje preživeli “nemoteno” in varno.

A tisti, ki bo kljub tveganjem zakorakal v areno, se tam potil in vztrajal, bo tisti, ki bo izpolnil temeljni potencial in globoko potrebo človeka kot kreativnega bitja. Lastnost po kateri se razlikujemo od živali in lastnost po kateri smo podobni Bogu. 

Ni le za izbrane. Za vse je. Vsi jo imamo. Naše ustvarjanje v areni kreativnosti nam bo kljub tveganjem na koncu prineslo nesluteno povračilo v obliki izpolnjenosti in rasti, ki ju nebi nikoli doživeli, če bi se skrili v množici občinstva. 

NAJPREJ DOKAŽI, POTEM BOM VERJEL!

Ljudje rabimo dokaze, če nimamo svojih. Včasih mi kdo reče ali je dokazano, da Energijske terapije delujejo, da obstaja Višja ureditev, da obstaja Energija? Zame je dokazano. Za nekatere dokaza ni. 🙅‍♀️

Duhovni svet deluje drugače. V materialnem svetu najprej potrebujemo dokaze, da bi verjeli. V duhovnem svetu moramo najprej verjeti, da bi dobili dokaze. 

S tem pokažemo svojo duhovno zrelost. Čeprav obstajajo izjeme je v duhovnem svetu potrebno, zato, da bi dobili dokaze, najprej izraziti spoštovanje. Če pristopamo cinično, s predsodki, polni sami sebe, se nam ne bo veliko razjasnilo. 

Duhovni svet nam servira dokaze, če smo jih pripravljeni sprejeti. Če bomo vse dokaze zavrgli, potem nam ne bodo dani. Če ne bomo imeli določene stopnje ponižnosti, jih ne bo. Če bomo mislili, da že vse vemo in ničesar ne potrebujemo, potem ni prostora za nekaj novega. 

A ko ga dobimo, ali dokaz, če smo ga izkusili sami, sploh kaj pomeni za druge?Jim ga lahko predložimo, bodo verjeli, če ni dokazano? 

Ljudje se počutimo dobro, ko so stvari popredalčkane, razvrščene v tabele, grafe, klasifikacije, ko jih znanstveno pojasnimo, ko jih podpišejo pomembni ljudje, ko jih sprejme večina. Potem je naš razum potešen, naš strah pred neznanim pomirjen. Natančno vemo kako, zakaj, od kje? Otipljivo, razumljivo, trdno, pregledno- pod kontrolo. To morda lahko naredimo z materialnim svetom, medtem, ko duhovnega sveta, ne moremo stlačiti v tabele in nobena znanstvena raziskava ne more biti tako obsežna, da bi ga razložila. Vsaj ne še zdaj. 🧠

Zame je to početje večinoma Prokrustova postelja, kjer stvari delujejo tako, da se nekaj raztegne, če je prekratko in skrči, če je preveliko, samo zato, da se spravi v določen sistem in naša merila. Vedno se dokaže to, kar se želi dokazati. Sama se že dolgo ne spuščam več v “Dokaži mi” debate, ker na koncu, ko pademo v globoko depresijo, ko nas življenje bolj na trdo poboža, ko se soočimo s svojo majhnostjo, ko dobimo zdravniške izvide, ni več pomembno, kaj je dokazano in kaj razumsko, ampak kaj deluje, kaj nam bo pomagalo.

Takrat si dovolj ponižen, da dobiš tudi dokaz. 

ZAKAJ INDIVIDUALNI TRETMA?

Duhovnost je konkretna. Bolj, kot si predstavljamo. Sama sem največji duhovni napredek naredila, ko sem teorijo prenesla v konkretne življenjske situacije. Ne splošne situacije, ampak moje, takšne kot so, s konkretnimi ljudmi in konkretnimi občutki. Bila je takšna in takšna situacija, prišel je ta in ta, rekel to in to, počutila sem se tako in tako. Duhovnosti ne moremo trenirati izven našega življenja. Izpostaviti je potrebno to, kaj se nam dogaja v realnem življenju in to vzeti kot poligon za treniranje.

In ljudje imamo različne poligone in različne načine kako na njem treniramo. Morda lahko preberemo mnogo knjig za samopomoč, poslušamo razna predavanja in obiskujemo delavnice, ampak nikoli ne govorijo točno o našem življenju. Sicer se mu lahko približajo, lahko se v njih najdemo, potegnemo asociacije, ampak nikoli niso povsem personalizirane. 

Indiviadulni tretma je personaliziran trening ega. Tako kot določenemu tipu postave pripišemo določene telesne vaje, tako določenemu tipu ega, pripišemo določen trening. Tako natančno vemo kako prakticirati v določenih situacijah.

Naše vsakdanje življenje je ogledalo tega, kar smo. Prav zato je pomembno, da se orientiramo v njemu. S pomočjo Energije se dvignemo višje, vidimo širše in jasnejše. Ugotovimo kaj nam kaže življenje, se naučimo v konkretnih situacijah odreagirati drugače, razširiti pogled, izstopiti iz čustev in ugotoviti zakaj se nam nekaj ponavlja znova in znova.

Individualni Energijski tretma je osvetljevanje našega življenja. Je možnost, da življenje jemljemo kot poligon za treniranje, kjer bomo lahko osvojili določene trike, znali preskočiti ovire in pogruntali pravila “igre”.

BITI PRIJETNA DRUŽBA

Ljudje nas označijo za prijetne ali neprijetne, ne po tem kakšni smo mi, ampak po tem kako se sami počutijo v naši družbi. 

Biti prijetna družba ne pomeni biti nenaraven, ne pomeni namernega prilizovanja in igranja, da bomo všeč drugim, ampak pomeni sposobnost poskrbeti, da se drugi v naši družbi počutijo sprejete, slišane in sproščene.

Ljudje imamo napake in slabe dneve, normalno je da kdaj nismo dobra družba in da se z nekaterimi ljudmi ne ujamemo. Problem pa nastane, kadar stvar leži v našem karakterju ali tipu komunikacije, tako da sploh ne opazimo, da je ljudem v naši družbi neprijetno, da smo neuvidevni in naporni. 

Medtem, ko ljudje pogledujejo vstran, se nas začenjajo izogibati, so veliko tiho, vzdihujejo, gledajo na uro, predhodno zapustijo prostor, mi zaradi pomanjkanja občutka sploh ne opazimo, da preveč govorimo o sebi, da drugim ne damo prostora, da je naša zgodba predolga in dolgočasna, da smo se le mi smejali svoji šali, da smo nekoga grobo prekinili sredi stavka, da smo nenaravno prekinili neko temo in da podcenjujemo sogovornike. 

Neprijetna družba smo, kadar z drugim ne zmoremo vzpostaviti dialoga, ampak vedno nastopimo z monologom. Čeprav deluje kot dialog, ker vidimo dve osebi, ki se pogovarjata, je energijsko le monolog, ker med njima ne pride do stika. 

To pomeni, da četudi so drugi ljudje prisotni okrog nas, jih mi zaradi osrediščenosti nase, zares ne registriramo. Ne pokažemo iskrenega interesa za njih, za to s čim se ukvarjajo, kaj se od njih lahko naučimo, kaj doživljajo, kakšna je njihova zgodba. Bodisi se postavimo nad njih in pogovor vodimo, kot da mi več vemo, ali govorimo le o temah, ki so nam blizu in nimamo empatije, ali s svojo prisotnostjo zasedemo ves prostor, da drugi sploh ne morejo priti na vrsto. 

Lahko smo obkroženi z drugimi ljudmi, ampak če je naša komunikacija enosmerna, smo neprijetna družba, ker se ljudje v naši družbi počutijo spregledane. Zato se moramo vedno vprašati, kaj s svojo prisotnostjo lahko prispevamo? Kaj lahko damo? Tako nastane balans in preplet energij. Takšni smo vedno prijetna družba.