Sprejemanje tujega mnenja naj bo “resnica”, ki nas bo poenotila

Prvotno objavljeno v decemberski številki revije ADMA

Kljub izzivom polno leto je čas, da se kot družba ozremo nazaj in pogledamo kaj se lahko iz preteklih situacij naučimo. Kaj lahko spremenimo na bolje, kje si lahko še ponudimo podporo? A družbena klima, ki je vladala v zadnjih mesecih je bila vse prej kot podporna in enotna. Zaznati je bilo polarizacijo družbe, poplavo različnih mnenj in nestrpnost do njih. Prav zato bom govorila o tem, zakaj do vsega tega prihaja, kakšen položaj zavzeti do tujega mnenja in kako ga sprejeti četudi je drugačno od našega.

Leto 2020 je bilo vsekakor zaznamovano z mnogimi preizkušnjami in nepričakovanimi dogodki. Marsikomu je to življenje obrnilo na glavo. Nekaterim na boljše, nekaterim na slabše. Kakorkoli pa smo se vsi srečali s spremembami.

Srečali pa smo se še z nečim drugim. Negotova situacija v zvezi z epidemijo in poplava informacij sta povzročili razraščanje raznoterih mnenj in teorij o tem, kaj je res in kaj ni. V tej poplavi mnenj pa se je izoblikovala polarizacija družbe na dva tabora, ki je razkrila mnoge kolektivne hibe, ki so bile prej skrbno skrite pod površjem.

V drugem valu epidemije se je izoblikovala delitev na dva mnenjska tabora, ki se delita na tiste, ki simpatizirajo z uradnimi pogledi in ukrepi glede epidemije in tistimi, ki menijo, da so ti pretirani in za tem stoji drugačna agenda. “Vojna” pa se je izražala predvsem preko medijev in družbenih omrežij, kjer so pripadniki enega tabora in pripadniki drugega obračunavali med sabo.

Na tej točki pa smo se lahko na dnevni bazi srečali z veliko mero nestrpnosti in nespoštovanja do tujega mnenja. Čeprav je bilo vse to morda prisotno že prej, so te okoliščine to le spodbudile. Polarizacija družbe in napetosti v njej postajajo vedno bolj izrazite.

Ko se srečajo pripadniki enega in drugega tabora se zdi kot, da bi prihajali iz drugih svetov, kot da bi govorili drug jezik. Eni ne razumejo drugih in se sprašujejo kako so lahko tako zelo neinformirani, kako, da ne morejo spregledati “resnice”? 

Eni mislijo za druge, da so “ovce”, da “spijo”, da nasedajo medijem in odločevalcem. Drugi pa mislijo o njih, da so neodgovorni, ker nasprotujejo varnostnim ukrepom, da so paranoični, da so sebični in se ne zavedajo resnosti problema. Med njima vlada velik razkol; vse od nekulturne kritike, nasilnega prepričevanja, metanja krivde, poniževanja in agresije. Vsak tabor za drugega misli, da je zaveden, da ni dobro informiran, da nima pravih podatkov in znanja.  

In tukaj je potrebno opozoriti na zelo pomembno dejstvo. Oba pola sta dobro informirana, ampak oba znotraj svojega balončka (verodostojnost informacij pustimo na strani). Oba dobivata izključno informacije s katerimi se že vnaprej strinjata in so jima blizu. 

Tako vsak zase postajata vse bolj informacijsko zaprta (nista obkrožena z raznovrstnimi informacijami). Posledično pa se težko postavita v tuje v čevlje. Informacij, ki ne bi podpirale tega, kar že itak podpirata pa ne dobita, zato ker jih namerno ne iščeta, zato, ker je vsak obkrožen samo s podobno mislečimi ljudmi ali pa zato, ker tako delujejo algoritmi na družbenih omrežjih.

Ti delujejo tako, da nam predlagajo le informacije, ki so nam všeč in se z njimi strinjamo in drugačna mnenja za nas naredijo “nevidna”. Tako smo obkroženi z informacijami, ki so telirane nam, z informacijami iz druge struje pa se sploh ne srečamo. Resnica enega in drugega pola pa je zato močno izkrivljena in pristranska.

Zaradi tega nastaja še večji razkol med ljudmi, saj med njimi ni nobene empatije. Ne vemo od kje si je lahko nekdo oblikoval takšno mnenje, ker smo od njegovega “sveta” povsem ločeni.

In zato, ker smo premalo v stiku z nasprotno mislečimi pride do tega, da ne znamo biti strpni in spoštljivi, ko se to zgodi. 

Vsak ima le potrebo po tem, da bi izrazil in izpovedal svoje mnenje, dokazal svojo resnico, diskreditiral drugega in dobil potrditev. Poslušanje in spoštovanje na tej točki umanjkata. Zavedanje o svetu v katerem smo ljudje drugačni preprosto izgine. Vklopi se nam starodavni strah pred drugačnim in neznanim. Zapademo v miselnost, da nas tuja resnica ogroža in nam škodi. Zato menim, da bo razdvajanje in nestrpnost do tujega pogleda naš velik izziv v prihodnosti. 

Čeprav drugačnost sama po sebi še ne porodi konflikta, ga porodi to, da želimo to drugačnost zatreti z nestrpnostjo (tudi verbalno). Takšna družbena klima, ki vsebuje še splošno negotovost in nezadovoljstvo pa je bila osnova za začetek marsikatere vojne in grozodejstev človeštva. Zato je takšno obnašanje treba prepoznati in zatreti že v kali.

Bliža se praznični čas, zato je prav, da se v tem duhu potrudimo preseči to neenotnost in nestrpnost, ne tako, da drugačnost zavračamo, ampak tako, da jo sprejmemo in spoštujemo. 

In če želimo kljub vsem izzivom ta čas preživeti v občutku miru, če nočemo biti ujeti v zagrenjeno nerganje, zmajevanje z glavo in zavijanje z očmi, potem je zelo dobro, da se zavedamo, da naše mnenje ni in nikoli ni bila objektivna resnica. 

Da bi lažje sprejeli tuje mnenje, moramo najprej pogledati svojega. Ljudje svoje mnenje oblikujemo na podlagi svojega osebnega nabora informacij, svojega ozadja, svojih preteklih izkušenj, svojih predhodnih verjetij, svoje sposobnosti dojemanja in najpogosteje tudi na podlagi svoje čustvene inteligence in karakterja. Vse to je zelo unikaten koktajl okoliščin, ki prispevajo k temu, da si ustvarimo takšno ali drugačno mnenje.

Če bomo razumeli, da je vsako mnenje naraven produkt teh okoliščin, nas drugačno mnenje ne bo več tako zelo presenetilo. Vedno obstaja tehten razlog, da ima nekdo neko prepričanje in tudi naše lastno mnenje je oblikovano na takšen način. 

Je zgolj mnenje zgrajeno na našim osebnim okoliščinah in nikoli ne moremo pričakovati, da so drugi lahko isti kot mi. Kaj šele, da jim očitamo in jih nesprejemamo samo zato, ker mislijo drugače. Na takšen način bomo lahko tudi do svojega mnenja vzpostavili distanco in ga ne bomo več jemali za merilo. Če bomo vedeli, da je naše mnenje zgolj subjektivno, bomo lahko bolj razumevajoči tudi do mnenja drugih.

To ne pomeni, da svoje mnenje zanikamo in zatremo. Še vedno ga lahko imamo. Lahko ga tudi kulturno podelimo drugemu, ampak smo pri tem pomirjeni in neogroženi. Lahko poslušamo mnenje nekoga drugega brez predhodnega obsojanja in nespoštovanja. Ne zaženemo se takoj v boj z nasprotnimi argumenti, ne želimo nekoga nemudoma prepričati, da se moti, nočemo ga zmerjati, ne hitimo tipkati še enega komentarja na družbenih omrežjih, nimamo potrebe po tem, da imamo prav. 

Prav tako pa se je v poplavi poljudnih mnenj in resnic včasih najbolj modro ugrizniti v jezik in počakati predno prehitro sklepamo in potegnemo svoje zaključke. Včasih je pomembno tudi to, da svojega mnenja ne izlijemo iz sebe širši javnosti takoj, ko se pojavi priložnost. Da ne delimo novic za katere nismo prepričani, če so resnične, da prej vsaj malo premislimo in ne reagiramo instinktivno. Nič ni hudega, če rečemo “ne vem” in počakamo, da čas da odgovor.

V vsakem primeru pa je diametralno nasprotna resnica včasih nujna za zdravo družbeno dinamiko, ker se šele skozi dva ekstrema lahko oblikuje zlata sredina. Prav zato je vedno dobro, da se v družbi krešejo različna mnenja, le, da to med nas ne vnaša agresije in negativizma.

Vedno lahko nekomu pojasnimo svoje mnenje, podamo svoje argumente in videnje, potem pa stvar pustimo. Modrost pravi, da prepričanega ne moreš prepričati! Čemu bi se torej tako naprezali in borili. Bumerang negativne energije se nam bo slej kot prej vrnil. Zato raje naredimo globok vdih in izdih in spreglejmo, da nam drugačnost ne škodi, ampak nas bogati.