Z miselno mehkobo skozi krizne čase

Članek prvotno objavljen v februarski izdajI revije ADMA (2021)

Miselna mehkoba je lastnost, ki je najbolj pomembna, ko nas presenetijo spremembne na katere ne moremo vplivati. To koliko znamo biti prilagodljivi, fluidni in fleksibilni. Kako hitro lahko stare načine funkcioniranja, razmišljanja in poslovanja zamenjamo za nove. V spodnjem članku ti podam tri napotke prek katerih lahko zavestno pridobivamo mehkobo in z njimi rahljamo svojo miselno togost.

Današnji časi nas preizkušajo v mnogih ozirih. Najbolj pa izzovejo prav naše sposobnosti odzivanja in prilagajanja na nove situacije. Na situacije, ki jih nismo sami izbrali, ki so nas presenetile, ki jih ne moremo nadzorovati. Kot je naprimer trenutna kriza. 

V teh časih imamo dve možnosti, ali se pritožujemo nad nastalo situacijo in v strahu čakamo, da se bo vse vrnilo v normalno ali pa sprejmemo situacijo in poskušamo razmišljati kako naprej, kaj se da narediti v danih razmerah, kako bi se lahko znašli. 

In če želimo narediti slednje, moramo imeti predvsem eno lastnost, ki ji sama rečem Mehkoba.

Mehkoba je zame vezana na miselno fleksibilnost. Na sposobnost ustvarjalnega prehajanja svojih mentalnih mej in spreminjanja svojih utečenih načinov razmišljanja, navad in rutin. Miselna mehkoba bo tista, ki bo našla pot mimo vseh ovir. Z mehkobo se ne bomo več želeli vrniti v status quo, ne bomo več sanjali o starih časih, ampak se bomo vprašali ; “Kaj lahko naredim drugače”? 

Zaradi trenutne krize smo bili primorani narediti spremembe na mnogih področjih, bodisi na poslovnem področju, bodisi pri vsakdanjih rutinah, pri svojem načinu delu, pri odnosih, pri organizaciji, vzgoji, športu... Dani smo bili v nove razmere, ki od nas zahtevajo drugačno razmišljanje, hkrati pa trkajo ob naše toge poglede o tem kako bi moglo biti.

Nove okoliščine nam prinašajo stres in obremenitev, zato jih ponavadi ne sprejmemo odprtih rok. Sploh če nam je šlo prej vse po planu in ne vidimo zakaj bi morali nekaj spremeniti. Takrat se zdijo spremembe nepotrebne ali celo krivične. 

A čeprav se zavedam, da je trenutna situacija težka in je nikakor nočem podcenjevati, moramo

vedeti, da se včasih mora zgoditi nekaj prelomnega, da nas vrže iz cone udobja. Ne glede na to ali nas v to prisilijo zunanje okoliščine ali se odločimo sami, se lahko na koncu zgodi, da bo to nekaj najboljšega za nas. 

Kajti včasih nas šele to spodbudi, da začnemo razmišljati izven tega, kar poznamo, izven tega kar smo delali do zdaj. Včasih šele tako začnemo odkrivati ali razvijati neke sposobnosti, ki nam jih sicer ne bi bilo treba. Razvoj je bistvo vsega, zato ga nikoli ne smemo ustavljati in se ga otepati. Ne smemo ostati zataknjeni v samopomilovanju in togem razmišljanju.

Kajti če je situacija takšna kot je, se moramo zmehčati mi, da ne pride do trka in “poškodbe”. Če nečesa ne moremo spremeniti, se moramo prilagoditi. Mi moramo biti voda, če je situacija skala, ki nam stoji na poti. Samo z mehkobo bomo uspešni. Brez negativnizma, sile in bentenja. Naša miselnost mora biti prilagodljiva, fluidna in fleksibilna kot voda. Tako jo bomo najbolje odnesli skozi krizne čase.

Če smo po naravi nagnjeni k statiki in si predstavljamo življenje precej ustaljeno, potem lahko začnemo zavestno pridobivati in vaditi svojo miselno mehkobo. Kajti v ozadju vsake nefleksibilnosti je toga miselnost, ki jo lahko preidemo. Četudi nam mehkoba ni dana v zibelko, lahko začnemo delati zavestne korake k večji fleksibilnosti, ki bo v teh časih še kako pomembna. Kaj moramo narediti?

PREDPOGOJ JE SPREJEMANJE

Prva stvar, ki je najbolj pomembna za mehkobo je sprejemanje. Dokler nečesa ne sprejmemo ali se doživljamo kot žrtev, potem ohranjamo svojo trdo miselnost in kljubujemo okoliščinam, ki nas potiskajo ven iz nje. Prav mislenost je tista, ki jo moramo zmehčati. 

Trdo miselnost imamo, če menimo, da mi najbolje vemo kako bi moralo biti in ne sprejemamo vsega ostalega, ker ni v skladu z našim pogledom. Tako ne dopuščamo drugih možnosti, ampak vidimo samo svojo sliko. Ponavadi takrat poskušamo izsiliti, da bi se nekaj zgodilo, a ponavadi pri tem nismo uspešni, ker na nekatere stvari ne morem vplivati. S tem pa le izgubljamo veliko energije.

Sprejemanje pomeni, da se ne borimo z okoliščinami, ki jih ne moremo nadzorovati. Da dopustimo, da se zgodijo. Da smo odprti in pripravljeni na vse, ne samo na to, kar želi naš ego. S sprejemanjem se zmehča tudi naš pogled in naša miselnost.

To ne pomeni, da se samo pasivno sprijaznimo in imamo v sebi še vedno negativna čustva in toga prepričanja, ki nas ovirajo. Ko resnično nekaj sprejmemo to pomeni, da se v sebi pomirimo s situacijo, kar nam da dovolj notranje moči, da iščemo nove možnosti, ki jih še malo prej nismo videli.

IDENTIFICIRANJE NAŠIH TOGIH PREPRIČANJ

Ko smo v situaciji v kateri po starem ne moremo več funkcionirati je pomembno, da vemo kje so naša omejujoča prepričanja, ki nam preprečujejo, da bi delovali drugače. Če pobližje pogledamo poslovno področje. Morda smo navajeni vedno delati na isti lokaciji in mislimo, da drugje ni možno, mogoče si mislimo, da smo prestari, da bi se prekvalificirali ali spustili v novo storitev, morda menimo, da naš produkt ni primeren za spletno trgovino, mogoče mislimo, da online delavnice niso za nas, ker rajši delamo z ljudmi v živo, morda menimo, da nečesa nismo sposobni, da se ne bomo mogli naučiti, da nimamo denarja za investicijo v nov začetek….

To vse so prepričanja, ki nas miselno ustavijo. Naš misleni tok trči vanje. Menimo, da nekaj ni mogoče in niti nočemo razmišljati v tej smeri. Takoj se samoomejimo. Zato je pomembno, da opazujemo svoj misleni tok. Da začnemo opažati pri kateri misli naletimo na trk. Pri kateri misli se naš proces reševanja težav, prilagajanja, spreminjanja ustavi. Kje se zadrgnemo? Ta misel je ponavadi formirana kot trditev, za katero slepo verjamem, da je resnična. Kot na primer; “Ne morem delati na takšen način, ker ne znam dovolj dobro nastopati!” A če poskušamo to misel malo zrahljati lahko ugotovimo, da morda to ni tako resnična!

Da lahko nekaj poskusimo, se nečesa naučimo, da lahko vprašamo nekoga, da nam pomaga...Ko začnemo razmišljati bolj fleksibilno, se nam odprejo nove možnosti, ki spet vodijo k novim. Ni nam treba videti vseh korakov vnaprej, lahko naredimo najprej prvega.

Seveda ni vsaka naša misel omejujoče prepričanje. Pomembno je da smo realni in razmišljamo v okviru svojih možnosti. A moramo vedeti kdaj je nekaj samo ovira našega uma, kdaj pa je nekaj zares neizvedljivo. Velikokrat naše “trditve” nimajo veze z realnostjo. 

Na ta način lahko presejemo svoje misli in namensko razširjamo svoja omejujoča prepričanja. Prave zavore so v naši glavi.

NEPRIJETNI OBČUTKI BODO MINILI

Pri tem, ko zavestno razširjamo svojo togo miselnost pa je pomembno, da vemo, da so neprijetni občutki povsem normalni pri tem procesu. Ko bomo samo pomislil na nekaj v čemer nismo suvereni, česar ne znamo, kjer smo začetnik, se nam bo povečal srčni utrip. 

Ko bomo samo pomislili na povsem spremenjen način življenja, novo strategijo, nova tveganja, nove ljudi, nove programe in platforme, nas vse mine. Vse to je normalno, a ni razlog da se ustavimo.

Razširjati svojo miselnost je neudobno, ker segamo na področje izven cone udobja. Pojavijo se dvomi, samosabotaža, strahovi...Vse to pride zraven, ko se poigravamo z neznanim. 

Ampak vsaka stvar, ki smo je danes navajeni, je bila nekoč za nas nova. In kljub temu, da je vsak nov začetek težek, se po nekaj časa stvari umirijo in stabilizirajo. Ko orjemo ledino v svoji mislenostii ni lahko, a vedno ko to naredimo napredujemo. Počasi zajadramo val in z vsakim dnem smo bolj suvereni. Več takšnih začetkov kot je za nami, večje so naše sposobnosti in bolj smo svobodni pred strahom.

Zato nikar ne misli, da so neprijetni občutki razlog, da odnehaš ali da nekaj ni zate. Začnemo lahko kljub temu, da nas je strah! Pomembno je, da se razvijamo, četudi s potnimi rokami. Zato vzemimo neprijetno fazo v zakup in se vprašajmo; “Kaj lahko naredim že danes, četudi me je strah?”