Sram

Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja je bila prva stvar, ki sta jo naredila, to da sta s figovim listom skrila svojo goloto, kajti prvič sta začutila SRAM. 

In človeka na Zemlji že od nekdaj spremlja globok sram. Ne sram pred drugimi. Ampak v prvi vrsti pred samim samo. Pred svojo “goloto” ne le v fizičnem smislu, ampak pred svojo nepopolnostjo. 

Obsojamo sami sebe. Težko se srečamo s svojo temo, zanikamo jo, težko se sprijaznimo s tem, da nečesa ne zmoremo in ne znamo. Nočemo se videti takšne kot smo, zato igramo nekaj, kar nismo.🤫

Da se ne bi srečali s svojo goloto, jo zakrivamo. Skrivamo se, nosimo maske, pretvarjamo, nočemo tvegati, da bomo razglajeni. Nočemo se odpreti, iti globoko, delati napake. Ne zato, ker bodo drugi videli kaj zares smo, ampak ker bomo to videli sami. In sram nas bo same pred sabo. Razočarani bomo, zato raje gledamo stran, stran od sebe.

Prihajati na plano pomeni biti razgajen pred samim sabo. Ko čistimo svojo dušo nič ne ostane skrito in spremlja nas sram in zanikanje. Ne, to nisem jaz.🙅‍♀️

In sram se pojavi tudi, ko želimo ustvarjati in biti kreativni. Sram nas je naše lastne kreacije. Ker bomo v njej videli sebe, strah nas je neuspeha in zavrnitve. "Kdo si pa ti, da lahko kar ustvarjaš? Kako si kar drzneš biti tako neotesan, da se pokažeš vsem?" 

Sram je naš notranji sodnik. Ta nas potiska nazaj, ta nas sodi še preden nekaj naredimo, ta nam ne pusti, da bi se izrazili. Notranji sodnik nas želi zaščititi pred tem, da bi šli skozi boleč proces razgaljanja. Da bi se soočili s svojo nepopolnostjo.

Veliko naših blokad je pripetih na sram in mnogo se jih sprosti, ko ga premagamo. Sprejeti bolečo nepopolnosti in odpustiti samemu sebi, brez zanikanja je prvi korak. Stati pred sabo gol, je pogoj za tranformacijo, zato se razgali kjub temu, da te je sram.