Boš moj za vedno?

Diplomirala sem iz ljubezni in partnerstva. Dobesedno.

Na filozofski fakulteti sem za zaključno nalogo raziskovala zgodovino partnerskih odnosov in zakonske zveze skozi razvoj individualizacije. 

Vedno so me zanimali sociološki, zgodovinski, biološki, psihološki in ekonomski aspekti te družbene celice. Moj partner mi pravi da sem advokat ljubezni. Prebrala sem ogromno knjig in preposlušala ogromno podcastov na to temo. Na Netflixu gledala vse resničnostne šove povezane z iskanjem ljubezni in z dejtanjem. Od najbolj trivialnih do Indian in Jewish Matchmaking, kjer se nism mogla načuditi kulturnim razlikam, ki vplivajo na to kaj nam je pomembno pri partnerstvu. 

In še spričo tega, da sem imela eno desetletje v svoji astrološki karti večino planetov postavljenih v sedmi hiši, hiši odnosov in partnerstva me je vse sililo v to, da sem vso energijo namenila ravno temu. Da sem na svoji lastni koži, prek svojega dela in prek opazovanja drugih postavljala vprašanja in iskala odgovore.

Želela sem raziskati področje, ki tako navdihuje in motivira ljudi, a jih hkrati tudi spravlja v blaznost. Naša najlepša plat, a tudi naša najbolj temačna se pokažejo ravno v ljubezni. 

Partnerstvo je v današnji družbi en velik sklop kontradiktornih idej. Kopja teh nasprotij pa se lomijo na nas. In to sem doživela tudi na svoji koži. Romantične ideje se tepejo z našimi biološkimi in evolucijskimi prežitki. Zaradi želje po pripadnosti želimo, da je nekdo samo naš soulmate, a se zaradi neizpolnjenih pričakovanj in strahu pred zapuščenostjo, to sprevrže v soul hate.

Prvinski in primarni mehanizmi se danes tepejo z novodobnimi idejami o brezpogojni ljubezni. Želimo garancijo za ljubezen, ampak želimo tudi svobodo. Kako razumeti ta fenomen? Kako poiskati balans med svobodo in dogovorom? Med partnerstvom kot sožitjem in strogim individualizmom?

A vedeti moramo, da vsaka ideja lahko nastane samo v specifičnem družbenem kontekstu. Tudi ideja o ljubezni ni ločena od družbe in pravil tistega časa. Partnerstvo je treba nujno umestiti v duh časa, da ga lahko razumemo. Ker se ideje o tem kaj je partnerstvo, ljubezen in zakon spreminjajo skozi čas. 

Poroka v naši zgodovini nikoli ni bila povezana s čustvenim in vrednotnim ujemanjem, ampak je bila najprej gospodarski dogovor, v meščanski družini pa dolžnost iz moralnih razlogov in družbenega statusa. 

Ideja romantične ljubezni je zrasla v času, ko sta se moški in ženska ločila kot delovni par. Moški je delal, ženska pa je bila vezana na dom in skrb za čustvene potrebe moškega, da se je ta lahko spočil od hladnega kapitalističnega sveta. 

V tem času je bila povprečna življenjska doba precej krajša kot danes, zato je bilo reči “živela sta srečno do konca svojih dni” nekaj veliko bolj realističnega kot je to danes. Romantični romani so postali še posebej popularni v časih, ko je bila ločitev tabu in poroka izven družbenega razreda ni bila dovoljena. Ženske so jih požirale zato, ker so bile podrejene in neizpolnjene v ljubezni in so skozi to izživele svoje fantazije.

Od poznega 18.stoletja naprej romantična ljubezen ni bila samo oblika ljubezni, ampak kombinacija prepričanj, idealov in pričakovanj. Romantična ljubezen postane množičen pojav, ki je še danes edinstven sistem v zahodni kulturi in je prevzel mesto religije, kjer moški in ženska iščeta transcendenco, celovitost in smisel.

Znotraj teh pogojev je nastal ideal romantične ljubezni. A čeprav se je ta družbeni kontekst danes spremenil je ideja romantične ljubezni še vedno ostala močna vrednota. Ideja o tem, da “spoznamo ljubezen svojega življenja in ostanemo z njo do konca svojih dni” je še vedno nekaj, kar dandanes spoštujemo..

Spričo tega, da se je povečalo število ločitev, se je hkrati povečalo tudi število porok. Ljudje kljub racionalizaciji in osvoboditvi zakona izpod ekonomskega jarma, še vedno isto močno hrepenimo po srečnemu partnertvu. V času individualizma na steroidih se je potreba po tem, da bi imeli vsaj enega človeka zase v resnici še povečala in ne zmanjšala.

Ljudje v eni osebi, za katero želimo, da je samo naša- za vedno, iščemo izgubljenega “boga”. Želimo, da nam ena oseba priskrbi občutek smisla, varnosti in notranje izpolnitve.

A previsokim pričakovanjem sledijo velika razočaranja. 
V eni osebi ni mogoče najti svojega najboljšega prijatelja, ljubimca, poslovnega partnerja, duhovnega sopotnika in zabavljača, čeprav si vsi tega želimo. V času enega življenja ne moremo vseh lekcij osvojiti samo z enim partnerjem, ampak jih pogosto za učenje potrebujemo več. Preslikava romantičnih idealov v današnji čas ne pije vode. 

Prav je, da se vprašamo, če je realistično pričakovati, da bomo imeli samo enega partnerja celo življenje, čeprav se bomo v tej dobi tolikokrat spremenili in zavili v druge razvojne poti? Je to realistično pričakovati v časih pospešenega duhovnega razvoja, kjer nas življenje hitro potiska naprej in moramo hitro opravljati lekcije?

Zakaj se kljub novim okoliščinam še oklepamo starih predstav? 

Izjava znanega ločitvenega odvetnika; “Ne praznujete obletnic porok, dokler ne veste kaj je ta zveza naredila njunima dušama”, mi je dala za misliti. 

Zakaj je ostati skupaj še vedno vrednota, dosežek in status, medtem, ko je končati zvezo ali biti samski ponižanje, razočaranje in osebni neuspeh?

Če danes spričo vseh duhovnih in družbenih sprememb v odnosih prevladuje serijska monogamija, potem to pomeni, da bo en človek v svojem imel več pomembnih partnerjev. 

In če bomo spoznali več partnerjev, potem se bomo z večimi tudi razšli. Potem se bomo morali pomiriti s konci in potem bomo morali biti vedno pripravljeni na nove začetke.

Je konec razmerja res nujno slab scenarij? Je konec res nekaj kar mora imeti grenak priokus in negativno konotacijo, ki jo potem meče na celoten odnos? Zakaj ne bi bil konec tudi dober, če bo konec nekaj neizbežnega v našem življenju?

Gospa v letih je modro dejala: “V življenju sem se trikrat ločila. Vsi moji zakoni so bili uspešni!” UAU!

Večina ljudi bi pomislila, da so zaradi ločitve bili njeni zakoni neuspešni, sama pa pravi, da je bil vsak njen zakon, kljub temu da se je končal, uspešen. Čas je, da tudi mi re-definiramo svoje konce.

Kje piše, da konec zaznamuje nekaj neuspešnega? 

Konec ne razvrednoti nečesa, kar je bilo. Če je nečesa konec to ne pomeni, da ni bilo resnično ali vredno dokler je trajalo. Konec je sestavni del odnosov in sestavni del življenja. 

To ne pomeni, da se v partnerstvu zato ne potrudimo, da smo preračunljivi, hladni, brezbrižni, flegmatični, izbirčni, nezvesti, bežeči,  ker mislimo, da se itak ne splača, če bo tega enkrat konec….

Na tretmaju mi je gospodična rekla, da če ni garancije, da bo trajalo večno, potem sploh nima veselja in motivacije, da se potrudi za razmerje. Da se ji zdi potem brezveze investirati svoj čas in zato že na začetku raje odneha….

Moj odgovor je bil: “Ko živiš svoje življenje, tudi veš, da bo enkrat konec, pa še vedno živiš kar se da polno, investiraš v lepo življenje, se trudiš in daš vse od sebe…Zato, ker bo enkrat konec, ne nehaš živeti zdaj! Obnašaš se kot, da bo trajalo večno, čeprav veš, da lahko kadarkoli mine…

Isto lahko počnemo v svojem partnerstvu. Obnašamo se in vlagamo kot, da bo trajalo večno, a se zavedamo tega, da je lahko konec. Konec ni v naših mislih, čeprav vemo, da obstaja.

Sama sem se iz nepoboljšljiva romantika spremenila v zdravega realista. V partnerstvu bom dala vse od sebe, kot da bo trajalo večno, čeprav razumem in sprejemam, da se lahko tudi konča. S konci sem se pomirila, kar je v moje odnose vneslo posebno svobodo in prostor, da oba dihava. 

Ne stavim samo na happily ever after, ampak tudi na happily EVEN after. 

Na življenje po break up-u, na sposobnost, da vedno lahko ljubim še enkrat, da sem vedno pripravljena na nove začetke, na zmožnost, da bolečino spremenim v darilo…

Ne rabim več garancije, da bo trajalo večno. Rabim zaupanje vase, da se lahko vedno poberem in zaupanje v življenje, da me vodi v pravo smer.

Vedno bom pripravljena na nove začetke in nove ljudi. In konec nečesa v mojem slovarju več ne definira neuspeha, ampak uspeh. 

Konec je sestavni del srečnega odnosa. Konec ni samo konec. Konec je vedno tudi nov začetek!