Sram - pred samim seboj

Vsi poznamo občutek, ko nas je strah, da bi se osramotili pred skupino ljudi katerih mnenje nam veliko pomeni. Poznamo strah pred kritiko in zavrnitvijo pred javnim nastopom, občutek ko se moramo kakorkoli izpostaviti…

Kaj pa občutek, ko ni nikogar, ki bi nas sodil, pa začutimo sram? Ko sami sebe v seksi perilu pogledamo v ogledalo in začutimo sram pred sabo, ko se sami gledamo na videu in se ne moremo poslušati…

Ja, gre za dve ločeni stvari. Zadrega (ang. embarrassment) je nekaj drugega kot sram (ang. shame). Zadrega je nelagoden občutek, ki je rezultat neke naše pomanjkljivosti ali okoliščin povezanih z nami, ki so ali bodo razkrite pred drugimi. Zadrega je strah ali nelagodje ob tem, da bo zaradi tega orožena naša podoba v očeh drugih, da bo znižana naša vrednost, da nas bodo drugi zavrnili, kritizirali ali da bodo sledile kakršnekoli socialne posledice.

Zadrega je vezana na to kako nas dojemajo drugi, medtem ko je sram vezan na to kako dojemamo sebe. Včasih se sram in zadrega seveda prekrivata, ampak nista vedno povezana. Zadrega je situacijska stvar, ki se lahko pojavi, čeprav se nam ne zdi, da nič ne delamo narobe. Ko pa čutimo sram, se tudi nam zdi, da je nekaj narobe z nami. Zadrego čutiš samo, če nočeš da nekaj vidijo drugi. Sram čutiš, ko nočeš videti tega o sebi sam.

Sram se pojavi, ko sebe primerjamo s svojimi lastnimi standardi. Sram je razdalja med tem kar smo in tem kar bi radi bili, med realnostjo in visokimi pričakovanji. Sramuješ se tega kar manjka vmes. Je odstopanje, je manjko nečesa, je tisto kar “ni dovolj”. 

Sram nas je biti biti razgaljene same pred sabo, biti soočene s svojimi napakami in svojo lastno nepopolnostjo. Jo sprejeti in integrirati v svojo samopodobo. Zato se raje pretvarjamo, da je ni in želimo ta del sebe potisniti stran. 

A kar mora biti ozdravljeno, mora biti najprej razgaljeno. Moja mojstrica je vedno rekla; “Tjaša, če hočeš prerasti svoj ego, ga moraš najprej pokazati.” In prav zaradi sramu tega ne naredimo. Skrivamo ravno tisto na čemer bi morali delati in si onemogočamo, da bi to razdaljo zakrpali.

Pot rešitve iz sramu je pot v sram. Prebaviti moramo samega sebe. Kdo si mora prebavit tvoj lastni ego. Zelo surovo verzijo, nepocukrano verzijo.

Če se s sramom ne soočimo, se bo ta odražal kot obrambni mehanizem, sramotenje drugih (ker te je sram sebe), valjenje krivde na druge, notranja razdvojenost, fizične težave kot so akne, težave z ledvicami, avtoimune bolezni, depresija, motnje hranjenja, odvisnosti, nizka samozavest, težave s seksualnostjo… 

Premagovanje sramu je priznavanje vseh aspektov sebe. Je soočenje z realnostjo. S situacijami, ki bi se jih radi izognili, ker nam bodo pokazale realno sliko o nas, ker nas bodo razgalile, ker bodo v njim prišle do izraza naše napake in naša nepopolnost. Situacijah, kjer se ne znajdemo in nismo suvereni…To so lahko pomembne stvari, kot tudi banalne; neprijetni klici, zmenek, nastop, globoki odnosi, ranljivost, seksualnost, ples, izražanje, nastopanje, snemanje sebe…Ampak točno to je tisto, čemur moramo pogledati v oči. 

Če naprimer ne maramo poslušati svojega glasu na posnetku, je odlična vaja, da to dejansko naredimo. Tudi v primeru, da še nikoli niste razmišljali o tem, naredite to vajo. Snemajte se, poslušajte in glejte- sami sebe, namerno.

Opazujte občutke ob tem. Kaj se pojavi? Ste si všeč ali ne? Se lahko gledate ali ne? Kaj vas tako moti? Zakaj ste tako strogi do sebe? S kom se primerjate?

To kar vidimo smo mi, to je naša podoba- morda lesena, smešna, sramežljiva, zmedena, ampak naša- Vredna. Skozi ta proces bomo šli skozi sram, ki se nam bo pojavil, skozi nezadovoljstvo s sabo, morda celo prezir. Ampak bomo hkrati pod sramom našli tudi sprejemanje sebe.

Ko gremo v sram na koncu vedno preživimo in ko to izvajamo si dajemo priložnost, da smo boljši. Vsakič, ko vidimo da smo preživeli, včasih ko pogledamo sramu v oči, bolj ga integriramo vase. Bolj vzljubljamo tudi ta del sebe, ki se ga sramujemo.

In ko vase integriraš to česar te je bilo sram, pridobiš super moč. Namesto notranje separacije, čutiš celovitost.

Ko sprejmeš samega sebe skupaj s svojimi napakami, ti jih ne more nihče več očitati. Ko si jih priznavaš in odkrito delaš na njih, se jih ne sramuješ več. Ni te več strah, da te bo kdo razkrinkali. Ker “ownaš” to sam. To si ti. To je del tebe. To ni več tvoja ahilova peta, takoj ko postaneš sam pomirjen s sabo. Nihče te ne more več prizadeti s tem, da to tvojo šibkost izpostavi, ni se treba več braniti pred drugimi in se pretvarjati, da jo nimaš.

S premagovajem sramu drugim odvzameš moč in sebi daš priložnost in svobodo.