Žametne oči

Oči so ogledalo duše. Skozi oči se izkazujejo naša čustva in naš karakter.

Včasih se v njih odseva žalost, včasih sreča…

In včasih so oči žametne. Žametne oči. Ta besedna zveza, ki sem jo zasledila v neki knjigi mi je bila tako lepa. Točno sem vedela o kakšnih očeh je govora. Videla sem jih že na posebnih ljudeh in nekajkrat sem jih videla tudi v ogledalu.

Drugačne so.

Govorijo o drugačnem notranjem stanju, ne o čustvih. Žametne očijo božajo, mehke so, tople, nežne, polne sočutja, razumevanja, miline.

Niso ostre, čeprav so prodorne.

So nevsiljive, a nepozabne.

Dotaknejo se. Dotakenjo se te tja kamor beseda ne seže.

Ganejo. Ganejo, ker skozi njih vidiš tisto, kar ti je skrito in nedosegljivo.

Topijo. Topijo vsak gnev in stisko, neomajnost in princip.

Razorožijo. Razorožijo vsako obsodbo, obrambo, vsak upor in odpor.

Ničesar nočejo, samo vidijo, samo sijejo…

So prazne in hkrati polne.

V njih zaplavaš, ker so globoke, ker nikamor ne usmerjajo.

V njih se izgubiš, ker te v njih ni, ker vidijo skozi tebe.

Ker nikamor zares ne gledajo, vidijo vse hkrati.

So iznad fokusa in koncentracije.

Ničesar ne projecirajo, niti ne definirajo.

V njih je veličina in majhnost hkrati.

Žametne oči govorijo brez besed. In dajejo brez dejanj.

Zdravilec h kateremu hodim na terapije mi je rekel, da ženska, ko je v energiji Ljubezni škili.

Ja res je. Škili.

Ne moreš ujeti in prestreči njenega pogleda, ker njen pogled sega vsepovsod.

Če želiš omehčati sebe in svoj pogled, mi piši in se prijavi na Energijski tretma!