Samotni jezdec

“Vi ste samotni jezdec”, mi je pred leti rekla astrologinja na branju karte. “V življenju boste prečkali veliko skupnosti, bili del njih in se učili, ampak nikjer se ne boste ustalili. Vi nikamor in nikomur ne pripadate. Vi boste jezdili naprej po svoje, vi imate svojo pot…”

Ta napoved je bila zame kot smrtna obsodba.To je bilo zadnje kar sem želela slišati v tistem trenutku, kajti želela sem vse nasprotno. Želela sem biti priljubljena, želela sem biti del nečesa. Tako kot vsi. Morila me je osamljenost in občutek, da nikamor ne spadam.

Zakaj nikjer ne najdem svojega mesta, zakaj mi nobena identiteta ne ustreza, zakaj nimam veliko prijateljev, zakaj imam v vsaki skupini občutek, da nisem del njih? Zakaj se počutim kot vesoljec na Zemlji? Zakaj sem “outsider”?

V osnovni šoli nisem spadala med popularne, niti med čudake, čeprav sem bila vsega po malo. Nisem bila piflar, ampak nisem bila neumna. Ko sem odrasla se nisem našla med akademiki, niti med poslovneži, niti umetniki, niti med mamicami, niti med influenserji, niti med spiritualci, čeprav sem se gibala med vsemi.

A kljub temu, da me je ideja o nepripadanju strašila, mi je z leti postala vedno ljubša. Razumela sem jo.

Ko ne spadaš nikamor, spadaš vsepovsod. Ker spadaš vsepovsod, ne spadaš nikamor. In to je svoboda. Prosto gibanje. Pripadam, ampak lahko tudi ne. Ustavim se, ampak grem naprej. Ne razlagam kam in zakaj.

Ker me ne ovrednoti in definira skupina, se moram sama. Ker ne prirejam sebe, da bi pripadala, moram biti zvesta sebi in zaupati svojim odločitvam. Ker nikamor ne spadam, moram pripadati sebi. Ne iščem se več, ker sem se našla v sebi.

Ni bolj varnega mesta kot tvoj notranji steber. Ni večje potrditve kot stik s seboj in zaupanje sebi. Ni večje svobode, kot pripadati vsem in hkrati nikomur.

“Vi ste samotni jezdec”, mi je pred leti rekla astrologinja na branju karte. “V življenju boste prečkali veliko skupnosti, bili del njih in se učili, ampak nikjer se ne boste ustalili. Vi nikamor in nikomur ne pripadate. Vi boste jezdili naprej po svoje, vi imate svojo pot…”

Ta napoved je bila zame kot smrtna obsodba.To je bilo zadnje kar sem želela slišati v tistem trenutku, kajti želela sem vse nasprotno. Želela sem biti priljubljena, želela sem biti del nečesa. Tako kot vsi. Morila me je osamljenost in občutek, da nikamor ne spadam.

Zakaj nikjer ne najdem svojega mesta, zakaj mi nobena identiteta ne ustreza, zakaj nimam veliko prijateljev, zakaj imam v vsaki skupini občutek, da nisem del njih? Zakaj se počutim kot vesoljec na Zemlji? Zakaj sem “outsider”?

V osnovni šoli nisem spadala med popularne, niti med čudake, čeprav sem bila vsega po malo. Nisem bila piflar, ampak nisem bila neumna. Ko sem odrasla se nisem našla med akademiki, niti med poslovneži, niti umetniki, niti med mamicami, niti med influenserji,niti med spiritualci, čeprav sem se gibala med vsemi.

A kljub temu, da me je ideja o nepripadanju strašila, mi je z leti postala vedno ljubša. Razumela sem jo.

Ko ne spadaš nikamor, spadaš vsepovsod. Ker spadaš vsepovsod, ne spadaš nikamor. In to je svoboda. Prosto gibanje. Pripadam, ampak lahko tudi ne. Ustavim se, ampak grem naprej. Ne razlagam kam in zakaj.

Ker me ne ovrednoti in definira skupina, se moram sama. Ker ne prirejam sebe, da bi pripadala, moram biti zvesta sebi in zaupati svojim odločitvam. Ker nikamor ne spadam, moram pripadati sebi. Ne iščem se več, ker sem se našla v sebi.

Ni bolj varnega mesta kot tvoj notranji steber. Ni večje potrditve kot stik s seboj in zaupanje sebi. Ni večje svobode, kot pripadati vsem in hkrati nikomur. 💖

O tvojih občutkih nepripadanja se lahko pogovoriva na tretmaju! Vse je odvisno od perspektive. Izberi tisto, ki manj boli!