Zlata kletka

Kot mlada punca sem šla pred leti k neki energijski terapevtki. Tega kar mi je rekla še nikoli nisem povedala. Pravi mi, “Tjaša, ti si super pretočna, ampak imaš takšno energijo, da je zelo mogoče, da boš dobila partnerja s katerim boš živela v zlati kletki. Vse boš imela, ampak ne boš srečna.” Zdrznila sem se in na debelo pogoltnila slino. Odšla in se nikoli več vrnila. Ne zato, ker sem mislila, da to ni res, ampak zato ker sem vedela, da je.

Prebrala me je. Točno takšno energijo sem imela. Ravno dovolj privlačno, da bom zanimiva nekomu, ki ima moč, ampak ravno dovolj nesigurna, da bom od njega odvisna.

A potrebovala sem izkušnjo. Želela sem nekoga s katerim bova “power couple” pa sem se znašla v razmerjih, kjer sem bila jaz bolj “couple”, on pa bolj “power”. In njene besede so mi takrat odzvanjale v glavi; imaš vse, ampak nisi srečna.

Nisem bila. Nisem zaupala vase in v to kar zmorem. Mislila sem, da je edino spoštovanje, ki ga lahko pridobim tisto, ki bo kapljajo od drugih proti meni. Da spoštovanje pridobim tako, da sem od nekoga izbrana in ker sem njegova izbranka ljudje zato tudi mene cenijo.

Ampak to spoštovanje ni moje. Ni moja zasluga. Nisem ga pridobila zaradi tega kar sem, ampak zaradi tega s kom sem. V tej poziciji sem sicer uživala nek status, ampak z grenkim priokusom.

To ni zame, to ni moje. Iztrgati sem se morala iz tega položaja v katerega sem se dajala sama, ker sem mislila, da je moja vrednost zvezana z razmerjem. A moja vrednost v resnici nikoli ni prišla od te osebe, ampak samo od mene.

Ne želim si biti samo punca od nekoga, samo hčerka od nekoga… Nočem, da se mojemu imenu doda; punca od tega in tega, hči od tega in tega. Želim, da sem omenjena samostojno, ne kot dodatek.

Spoštovanje, ki si ga bom pridobila, si ga bom pridobila sama. S svojim delom in sposobnostmi. Morda bo šlo zato bolj počasi in leseno, ampak bo moje. Ne bom mahala iz sence nikogar.

To sem jaz. Morda ne bom v zlati kletki, bom pa svobodna.