Kaj bi povedala sebi kot najstnici?

Zadnjič sem poslušala govor italijanske infuenserke Chiare Ferragni, ki jo spremljam že od njenih začetkov deset let nazaj. Na gala prireditvi je prebrala pismo, ki ga je napisala mlajši sebi. Pisala ji je o prihodnosti, o temu naj se ne boji in naj si zaupa. Tolažila jo je in bodrila.

Lahko bi si kdo mislil, da je prepozno in nesmiselno pisati pisem namišljeni deklici, ki živi samo v naših spominih. Ampak čeprav te deklice ni več, čeprav je prerasla svoje obleke in šla skozi življenje, še vedno živi v nas. Morda se je poslovila od drugih, ampak od nas se ni. Tudi če samo kot spomin, je del nas. Je naš notranji arhetip, ki je lahko izvor naše igrivosti in avtentičnosti ali pa je zaradi zapostavljenosti in ranjenosti notranji otrok, ki bi naredil vse, tudi v lastno škodo, da bi dobil tisto priznanje in topel objem, ki ju potrebuje.

In ko sem prevrtela tudi svoje spomine nazaj do svojega dvajsetega leta, so se mi zarosile oči. Potovala sem čez desetletno obdobje mojih izkušenj. Videla sem se in čutila. Videla sem ranjeno in prestrašeno dekle. Začutila sem sebe v preteklosti, svojo nemoč, svojo samoto, svoj strah, svoj sram, svojo krhkost in občutljivost, svojo jezo, svoje hrepenenje, svoje nesprejemanje, svoje dvome o sebi, svojo strogost… Gledala sem se in čutila golo sočutje in ljubezen- do sebe, sebe v preteklosti.

Občutek obžalovanja, da vse to trpljenje sploh ne bi bilo potrebno se je prepletal z občutkom, da se v popolnosti razumem. Nase gledam kot mama, ki gleda na otroka, ki se joče zaradi izgubljene igrače. Razume ga pa vendar je iz njenega stališča jok nepotreben. Moč mene v prihodnosti je to, da vem, da bo vse ok, nemoč mene v preteklosti je to, da tega ne vem. 

Mama ne more prevzeti nase bolečine otroka, lahko ga samo bodri in mu odpira pogled. A včasih tuja beseda ne zaleže, morda je niti ni. Morda je to tako z namenom.

Morda ni nikogar, da bi lahko bil to ti sam. 

Danes sem sama postala ta oseba, ki sem jo pogrešala v preteklosti. Edine tolažilne besede, ki sem jih čakala, so bile moje besede. Besede mene v prihodnosti. Vedno sem čakala nase. Vedno sem čakala, da se bom obiskala in si razložila vse dogodke. Jaz iz preteklosti je čakala mene v prihodnosti. 

Danes s svojim znanjem lahko grem nazaj. Lahko se vrnem nazaj do tega otroka, ki še vedno išče pozornost, ker ga nihče ne vidi, do najstnice, ki se sovraži, a tako hrepeni po ljubezni….Danes lahko to razvijajočo dekle primem za obraz, jo poberem iz tal, jo pogledam v oči, ji dvignem glavo in ji povem koliko je vredna. Pokažem ji kako naj se vidi z objektivnimi očmi, skozi oči izkušenj, ki so pred njo. Lahko ji pokažem njene lepote, ki jih ni sposobna videti sama.

Kajti ni se vsak sposoben dobro oceniti. Tako kot ne more biti vsak dober cenilec diamantov, ker ne ve kaj gledati, kaj je redko, kaj je kvalitetno in kaj šteje, da lahko dobro oceni vrednost diamanta.

Želela sem si nekoga, ki bi mi povedal koliko sem vredna, ki bi mi povedal po katerih kriterijih naj se ocenjujem. Ki bi mi povedal, da naj ne znižam svoje vrednosti za to, da bom dostopna več ljudem, zato ker me je strah, da bom obtičala sama, ki bi mi povedal, da z nižanjem vrednosti ne bom dvignila povpraševanja, ampak ga večjemu zmanjšala. Ki bi mi povedal, da naj se ne dajem na razprodajo za ljudi, ki jim je vseeno ali nosijo kič ali diamnat, ker se nikoli ne bodo zavedali vrednosti, ki jo imajo in bodo s tabo temu primerno ravnali.

A na tržišču duš velja pravilo, da si ceno postavljaš sam. Če te nekdo oceni visoko in se ti nizko, bo zmagala tvoja cena. Vedno bo zmagala tvoja cena. Če sam meniš, da nisi toliko vreden, bodo drugi izkoristili priložnost in te kupili za drobiž, uživali pa bogastvo.

Ne glede na to, da so mi ljudje okrog mene govorili; “Tega si ne zaslušiš,  lahko dobiš kaj boljšega, ali se ti ne zdi, da je to nespoštljivo?” jaz tega nisem videla. Mene je bilo strah, da boljšega ne bo.

Sama si nisem znala postaviti cene, nisem vedela kdo sem, kaj prinašam za mizo, kaj so moje sposobnosti, kaj je moja unikatnost, zaradi česa še posebej sijem, zaradi česa sem redka, s čim ljudem dajem prestiž…

Če bi se znala ceniti, ne bi prosjačila za ljubezen, za pozornost, ne bi se oklepala ljudi, ki si me absolutno ne zaslužijo, samo zato, ker me je strah da bolješega ne bo.

Danes bi mlajšo sebe postavila pred ogledalo in ji rekla; Spoznaj kdo si, postavi svojo ceno in od nje ne odstopaj!

Obrisala bi ji solze, ki jih je prejokala zaradi ljudi, ki je niso spoštovali, ki so jo pomanjševali, ki so ji dajali jasen občutek, da jim je v popolnosti vseeno ali je v njegovem življenju ali je ni, ki so ji jasno sporočali, da je za njih zamenljiva roba, nepomemben, brezoseben okrasek…Solz, ki sem jih prejokala, ko nisem upala in znala biti to, kar sem…Ko sem sebe potiskala v premajhne stekleničke.

Rekla bi ji, da naj ne skrbi, da bo vse ok, da je ok, da je dovolj, da je na poti…

Ampak ali bi ji s svojim znanjem, lahko prizanesla pot, ki je pred njo?

Ne. Pot mora biti prehojena. Men njo in mano danes je samo pot. Ker dober cenilec diamantov ne postaneš brez izobraževanja. Postaneš samo, ko pridobivaš izkušnje.

In diamant ne postane vreden diamant tako, da samo je. Da si dvigne vrednost mora biti izbrušen. In izbrusi te svet. Vržen moraš biti v svet in svet te bo oblikoval. Ti sam pa se boš kot izkušen cenilec dobro ovrednotil.

Zato je ta pot potrebna in neobhodna. Zato mi znanje, ki sem ga potrebovala, ni bilo dano, ker sem ga morala sama odkriti. Zato jaz v preteklosti nisem mogla vzpostaviti stika s sabo v prihodnosti, ki ima odgovore in pozna pot. Ampak lahko samo jaz danes vzpostavim stik s sabo v preteklosti. 

Mlajša jaz v meni potrebuje mene danes. In jaz danes potrebujem mlajšo jaz, mojega notranjega otroka, ker je ta del mene bolj kot katerikoli del mene v stiku z mojo izvorno dušo in avtentičnostjo.

Jaz danes bom sebi v preteklosti predala zdravljenje in znanje in jaz v preteklosti mi bo vrnila mojo otroško intuicijo, mojo spontanost in avtentičnost. Notranji otrok je arhetip, del nas samih, ki najboljše ve kdo zares smo. 

Samo jaz, ne partner, ne starši, sem lahko ta obiskovalec, ki ga čaka. Moj notranji otrok od nekdaj čaka na mojo toplo besedo, mojo podporo in moje odpuščanje.

In dobil jih bo. Jaz, ki sem prejokala svoje solze v strahu, da bom izgubila ljubezen, jo bom izgubila in prišla sama k sebi, da si ji jo bom dala. Krog bo sklenjen. 

Roka bo umila roko. Rana, ki je bila zadana, bo zaceljena. In otrok bo dobil ljubezen, ki si jo zasluži.