Moji zapiski o življenju!

TEORIJA PRIVLAČNOSTI

Če bi se ljudje privlačili le po uveljavljenih lepotnih standardih, bi naša vrsta že nehala obstajati.

Teorija privlačnosti daleč presega naše estetske in biološke potrebe.Tisto, kar nas k nekomu vleče ali nas od nekoga odbija je bolj stvar iracionalnih preferenc kot pa razumske presoje. Četudi ostanemo v okviru nekih poenotenih "standardov" je še vedno zame lahko nekdo zelo privlačen, moji prijateljici pa niti malo.

Od česa je to odvisno? Po kakšnem ključu izbiramo ljudi oziroma ljudje izbirajo nas? Po kakšnem ključu se nekdo pojavi v našem življenju in po kakšnem ključu nas nekdo zgreši? Ali ta ključ sploh držimo v rokah mi sami? Ali sploh izbiramo zavestno? 🗝

Mehanizem privlačnosti je nekaj, kar ni vezano na naš razum, ampak na našo dušo in našo podzavest. Ne glede na to kako "škodljiv" je lahko nekdo za nas, nas bo zaradi naših notranjih vzorcev, naše karme, našega energijskega nivoja nekaj vleklo k njemu.

Prišli bomo skupaj z ljudmi, ki odgovarjajo na naše blokade in naše notranje programe, brez da bi se zato zavestno odločili. Ljudje ne bodo nikoli naključni in vedeti moramo, da z racionalnim kupčkanjem tega mehanizma ne moremo uravnavati. Podzavestno nas bo privlačil določen tip ženske ali moškega, čeprav si bomo želeli nekaj drugega.✋

In še preden se zavemo, se že sprašujemo “Kaj mi je bilo, da sem bila z njim”?, "Kje sem jo našel?"

Ja, globlji vzvodi delujejo avtomatsko, kar nas lahko povsem zaslepi in spravi v neprijetne situacije. A vse le zato, da bi se skozi to posledično spremenili, ne pa krivili teh ljudi. Krivi niso tisti, ki so prišli, ampak naš podzavestni magnet, ki jih je privlačil.

Zato v primeru, da želimo vplivati na to kdo nas privlači, kdo bo posledično del našega življenja in kdo ne, tega ne moremo narediti samo z avtosugestijo, ampak lahko na energijski magnetizem vplivamo samo s tem, da spreminjamo svojo energijo in svoje zapise v globini.

Ko spremenimo svojo energijo, bodo nekateri ljudje samodejno šli mimo nas, ker z njimi ne bomo več energijsko kompatibilni. In obratno- ko bomo spremenili svojo energijo, se bodo ob njej ustavili drugačni ljudje, s katerimi bomo pisali novo zgodbo.🥰

TRN NEZADOVOLJSTVA

Nezadovoljstvo je kronična bolezen človeštva. Ljudje bi lahko rekli, da imamo zanj vedno tehten razlog in če tega razloga ne bi bilo, bi nezadovoljstvo samo izginilo. A kolikokrat se nam je že zgodilo, da ko smo odpravili predvideni vzrok nezadovoljstva, nezadovoljstvo ni odšlo stran? 🤔

Nezadovoljni smo, ker nimamo partnerja. Ko ga dobimo, smo spet nezadovoljni, ker se ne obnaša tako kot si želimo. Pri nezadovoljstvu ne potrebujemo besed “ker”, “če”, “ko”, saj se nezadovoljstvo v resnici na nič ne nanaša. Nezadovoljstvo je v nas. 💡

Nezadovljstvo zares ni povezano z zunanjim svetom, čeprav vzroke zanj radi iščemo v njem. "Seveda nisem zadovoljna, kdo pa bi bil v tej situaciji?" Ampak ne gre za situacijo, nezadovoljstvo vedno spi v nas. Morda ga situacije prebudijo, ampak nikoli ga ne povzročijo. Če nezadovoljstva ne bi imeli v sebi, bi se lahko zgodilo karkoli in ne bi odreagirali z nezadovoljstvom.

Nezadovoljstvo so določena sporočila v naši duši. Je naša reakcija na svet okoli nas, ki je takšna zaradi naše miselnosti in pogledov, ki se jih držimo. Nezadovoljstvo je nesposobnost biti hvaležen in prisoten. Je pomanjkanje miru in zaupanja v naši biti.

Če v sebi nosimo veliko nezadovoljstva, se ga nikakor ne bomo uspeli znebiti, če bomo hiteli reševati situacije okoli sebe. Vedno bo prišlo za nami.

Zato je pomembno, da spremenimo temeljna sporočila v naši duši, začenši s tem, da nekaj časa znamo ostati z občutki nezadovoljstva, preden kakorkoli ukrepamo.

Največ škode naredimo, kadar na vrat na nos želimo spreminjati stvari okoli sebe, ker bi radi končali ta občutek, namesto, da bi ga sprejeli.

Ko smo pripravljeni nekaj časa ostati v nezadovoljstvu, brez da iščemo razloge in rešitve zanj v zunanjem svetu, se poskusimo zavedati, da je ta občutek v nas. Da lahko samo sami spustimo ego in si dovolimo biti zadovoljni, kar tako.

Dokler se bomo držali sebe, bomo vedno nezadovoljni. Nikoli ne bomo svobodni. Ko pa bomo znotraj sebe spustili notranji krč, se v srcu nasmehnili in se kot naivem otrok naslonili na nekaj Večjega od nas, bomo videli, da je meja med nezadovoljstvom in zadovoljstvom le naša pripravljenost spuščati.

BESEDE BOLEČINE

Besede. So takšne in drugačne. In so tudi tiste, ki jih izgovori naša bolečina.

Zadnjič se nisem počutila dobro. Imela sem slab dan. In vse besede, ki so prihajale iz mojih ust, so bile besede bolečine, dokler se nisem tega zavedala!

“Kdaj prideš domov ?” je normalno vprašanje. Vsi ga kdaj uporabimo. Besede, ki same po sebi niso nič posebnega. Ampak kadar jih izgovori naša bolečina, ima to vprašanje drugo barvo in drugo ostrino. Nosi vibracijo bolečine, v kateri odmevajo strah, traume in pričakovanja.🙊

Kadar zaradi določene blokade ali miselnosti, čutimo bolečino, bomo vse videli, slišali in interpretirali skozi to bolečino. Tudi naš govor se bo zlival skozi njo. Če imamo naprimer manjvrednostni kompleks, se na določene zunanje dražljaje, ki bodo dregnili ob našo bolečino, ne bomo odzvali nevtralno. Ko se vklopi bolečina, bomo govorili iz nje;” Sem ti všeč? “Ali se me izogibaš?” Si s tem mislil, da nisem dovolj dobra?”🤔

Ko govorimo iz bolečine je naša motivacija drugačna. Z govorom vedno želimo poiskati zdravilo za bolečino.

Ali želimo z njim od drugega izsiliti odziv, ki bi nas pomiril, v strahu prosimo za potrditev, za vrednost, za kompliment, za razlog, da se lahko oddahnemo. Ali pa iz bolečine, ki se vzbudi v nas, vklopimo obrambne mehanizme, ki spregovorijo. Vzkipimo ali želimo nekoga prizadeti nazaj. Vse, da bi olajšali lastno bolečino.

Te besede so zastrupljene. Vidimo, da jih govori nekdo, ki ni pomirjen. Govori jih nekdo, ki je ogrožen, ki ga je strah, ki je stisnjen v kot. Vidimo, da smo nekomu stopili na žulj in da so vse njegove besede le panično iskanje izhoda iz te situacije, avtomatska reakcija poškodovanega ega.😟

A besede bolečine imajo vibracijo, ki ne bo prinesla tega, kar hočemo. Imela bo nasproten učinek. Če smo tempirana bomba, če smo preobčutljivi in na preži za napake, drugi človek nikoli ne bo mogel reči natančno tega, kar bi mi radi slišali.

Te besede vodijo v konflikt in v še večjo bolečino. Ko tako govorimo, se moramo zavedati, da te besede niso čiste, niti objektivne. Ne opisujejo realnosti, zato jih moramo jemati z rezervo. Te besede nas ne bodo nikoli osvobodile, osvobodilo nas bo zavedanje.

KAJ GRADI SVET OKOLI NAS?

Kakorkoli obračamo. Teorija gor ali dol. Nevidni svet je tisti, ki postavlja pravila. Ljudje se bomo vrteli v krogu, dokler tega ne bomo dojeli. Četudi temu ne verjamemo, to nič ne spremeni, ker Vesolje ne deluje po naših umskih konceptih, deluje po Zakonu energij. Vse karkoli ljudje počnemo, misleč, da delamo nekaj pomembnega, je le igra v peskovniku, kjer se ukvarjamo z navideznimi stvarmi, misleč, da so resnične.🤔

Vse rešitve, vsi odgovori se skrivajo v subtilnih nivojih našega bivanja. Tam se vse začne in vse konča. Ni pomembno kaj naredimo na ven, pomembno je kakšni so naši notranji zapisi in naša energija, ki izhaja iz nevidnega sveta. To je gradnik vsega. Energijska vibracija je impulz, ki ustvarja in podira, ki kroji in razpleta vse okoli nas.💫

Čeprav bomo vso pozornost namenili temu, kako bo nekaj izpadlo v zunanjem svetu, se bo nekaj zgodilo šele, ko bo nevidni svet dal zeleno luč materialnemu. Materialni svet je podrejen nevidnemu svetu. Čeprav oba prihajata iz istega vira.🔑

Bistvo je očem nevidno. Z očmi vidimo le manifestirano, s srcem čutimo tisto, kar stoji za tem. Ko bomo ljudje pozornost odvrnili od očitnega in jo posvetili tistemu, kar je zadaj, bomo stopili iz iluzije. Tam so informacije, tam je zapisan program, tam je koda za izvedbo.🌌

Mimo tega ne gre niti en metuljev zamah.

LAO TZU:.

Poslušaj, in ne boš slišal.

Posezi, in ne boš mogel zagrabiti.

Odzgoraj ni svetlo.

Spodaj ni temno.

Neobrabljen, nepojmljiv,

se vrača v domeno niča.

Iz tam vsebuje vse oblike,

sliko brez slike,

tanko, preko vseh pojmovanj.

Približaj se mu in ni začetka,

sledi mu in ni konca.

Ne moreš ga spoznati, vendar to lahko si,

v miru, v svojem lastnem življenju.

Samo zavedaj se od kod prihajaš;

to je vir vse modrosti.

RAZVAJENOST

Ko slišimo to besedo, si predstavljamo otroka, ki se vrže na tla v trgovini, ker mu starši ne kupijo igrače. Najstnico, ki je nespoštljiva, ki ji ni treba delati in kljub temu dobi, kar hoče.👶

Ja, to je razvajenost. Ampak razvajeno se obnašamo tudi normalni posamezniki, ki nismo več otroci, niti najstniki. Četudi materialno nismo razvajeni in nimamo nič več kot ostali, smo lahko zelo razvajeni v duhovnem smislu. Ta razvajenost je še hujša, ker nam je ne bo nihče očital.🤔

Razvajeni smo, ko se en mesec prepuščamo depresiji, brez da bi naredili eno samo stvar, da bi se počutili boljše. Ko se predajamo čustvom in malodušju. Ko takoj, ko nekaj ni po naše, začnemo zahtevati od naše okolice, da se spremeni. Ko začnemo bentiti čez Življenje in se obnašati, kot da smo središče Vesolja. Ko sodimo o tem, kaj je pravično in kaj ni, kaj se sme zgoditi in kaj ne, samo zato, ker mi tako hočemo. Ko ne dokončamo stvari, ker naletimo na prvo oviro.✋

Če dobro pomislimo, takšno obnašanje ni tako zelo drugačno od otroka, ki se vrže po tleh, ker ne dobi tega, kar hoče. Seveda smo ljudje v svojih letih odraščanja razvili bolj kulturne, sofisticirane in odrasle načine obnašanja. Seveda se ne bomo vrgli po tleh, bomo pa na bolj prefinjen način iskali izgovore, se izogibali odgovornosti, igrali žrtev, krivili družbo in sistem, se predajali čustvom, se valjali v svojih črnogledih mislih in se trmasto borili z Življenjem na zelo “odrasel” način. Ali to, da uporabljamo manj otročje in bolj pretkane, inteligentne načine za izražanje svoje volje, trme in zahtev, res pomeni, da nismo razvajeni.

Ko sem sama prvič slišala, da sem razvajena, sem si rekla; Veš kaj, razvajena pa že nisem. Meni pa sploh ni bilo tako lahko v življenju!” ampak večinoma nam ni bilo lahko, ravno zato, ker smo razvajeni.
Zaradi razvajenosti v življenju zelo trpimo.🙁

Če nočemo biti razvajeni, moramo iskati načine, kako bi stopili preko svojega ega, kako bi bili manj sebični. In da smo za to pripravljeni nekaj narediti, ne zgolj pričakovati. To pomeni, da se ne mečemo po tleh pred Življenjem, ker bi radi nekaj izsilili, ampak, da se z njim soočimo kot zreli in modri ljudje.

HEDONISTIČNO PREPUŠČANJE ČUSTVOM

Marsikdaj slišimo koga reči: “Ne zatiraj svojih čustev. Moraš pokazati svoja čustva. Moraš se jim prepustiti.”

A pri tem moramo nujno, vedeti kdaj se je čustvom dobro prepustiti in kdaj ne❓

Če na čustvih ne bi bilo nič tako omamno privlačnega, tako udobno destruktivnega, tako sladko sadomazohističnega, se jim ljudje ne bi tako radi predajali.🤔

Čustva nam morajo ponujati določeno ugodje, da se jim tako radi prepustimo, tudi ko zaradi njih trpimo.
Ljudje emocionalnost v današnji družbi jemljemo kot izraz človečnosti. Bolj kot se predajamo čustvom, bolj se imamo za pristne, tankočutne in iskrene.👏

Ja, čustva so značilna za ljudi in našo razvojno stopnjo. To, koliko so dejansko dobra in zdrava za nas, naj ostane tema za drugič. To ali obstaja boljša alternativa tudi.

A kakorkoli, moramo sprejeti, da jih imamo. Da ne mine niti en dan, niti ena ura, ko bi jih lahko stoprocentno izklopili.
A če se že predajamo čustvom, je pri tem ključna ena stvar.; kakšna je naša motivacija! S kakšnim namenom to počnemo!

Ali se čustvom predajamo, zato da uživamo v smiljenju samemu sebi. Da se pogreznemo vanje, medtem ko nas naš ego traplja po ramenu in v tej vlogi nemočne žrtve praktično uživamo. Kadar se prepuščamo navalu čustev, brez zavedanja in motivacije, da pridemo ven iz tega, je to neke vrste hedonizem. Brez zavor gremo v nekaj, tudi če nam škodi.🙊

Če pa se predajamo čustvom, zato, da bi si olajšali dušo in se razbremenili, da bi se zjokali do konca z namenom, da pridemo ven iz negativnih čustev, ne da v njih ostanemo, je to nekaj povsem drugega. 😇

Drug motiv. Namen prepuščanja čustvom je to, da se bomo tako lažje in hitreje preselili naprej, si dali eno uro za jok, za prepir, za smiljenje samemu sebi, da bi se olajšali tega, kar nas teži in nato SPUSTILI.

V kolikor pa se čustvom predajamo in še vedno držimo svoj ego, se v svoji miselnosti ne premaknemo niti za milimeter, pa to nima nobene vrednosti. Zato se predaj čustvom, ko je tvoja motivacija, da jih presežeš. 🙏

SVETLOBA ODPIRA VSA VRATA

“To ni mogoče. Nikoli me ne bodo vzeli v to službo, tega fanta/ punce nikoli ne bom dobil, nikoli ne bom imel toliko denarja, ta človek mi nikoli ne bo odpustil, moji otroci se nikoli ne bodo poboljšali, tega izpita ne bom nikoli naredil, tega posla ne bom nikoli dobil, nikoli ne bo toliko ljudi na moji delavnici...” Ja. V našem umskem scenariju res ne. Mi sami ne moremo odpreti teh vrat. A moramo vedeti, da Svetloba lahko odpre vsaka vrata. 🚪

Kolikokrat smo zamahnili z roko, ker se vrata po nekaj poskusih niso odprla. Kolikokrat smo sanjali, o tistem, kar je za njimi in mislili, da nam to ne pripada. In kolikokrat smo poskusili vrata odpreti s Svetlobo?

Kadar mislimo, da smo naredili že vse, kar je v naši moči, to ni res, če nismo poskusili še s Svetlobo. Potem nismo naredili vsega. 🤔

Res je, da si naš um določenih stvari ne more zamisliti, da jih ni v našem resorju, da se z logiko zdijo preveč neverjetne, da ni pogojev, da se nekaj zgodi, a to nič ne pomeni za SVETLOBO.
Ne, svetloba nima mej. Nič ni pretežko za njo in požvižga se na našo logiko.

In če še nismo poskusili k zaprtim vratom pristopiti z odprtim srcem, je čas, da preden obupamo, naredimo še to zadnjo stvar. Izgubiti ne moremo ničesar. Lahko pa naredimo eksperiment. 💕

Pridimo pred vrata pozitivni in vedri, kot da nočemo nič vzeti, ampak nekaj pustiti tam- nekaj dobrega. Kot da nočemo nič spremeniti, ker smo zadovoljni s tem, kar nam je dano. Pridimo z manj sebe, manj svojih prepričanj, pričakovanj, interesov in pogledov, predani in ponižni pred Višjo ureditvijo, v povezavi z Energijo. Ne zabijamo se v vrata, ne iščemo bližnjic, ne poskusimo z goljufijo, niti s silo. Samo Svetimo. In vrata pred nami se bodo odpirala sama od sebe. 🌌

Svetloba je sila, ki prodre čez vse. Stopi, to kar je trdno, osvetli temno, se prelije skozi neprehodno- iz nemogočega, dela mogoče. In za njo ni nič lažjega, kot premešati karte v Vesolju, spremeniti potek dogodkov v našem življenju, vplivati na odzive ljudi okoli nas in delati to, čemur bo naš um rekel čudež. 🙏

Vedno, ko nečesa ne zmoremo, je res, da ne zmoremo sami, ampak zmoremo s Svetlobo.

ŽIVLJENJA SE NE DA PLANIRATI

Prideva na letališče. Let naj bi bil ob šestih zjutraj, ampak leta ni. Preveriva ali sva na pravem letališču ob pravem času. Vse drži. A let je bil prestavljen na naslednji dan zvečer in nihče naju ni obvestil, niti letalska družba, niti posredniki, kjer sva kupila karte.🤔

Nisva bila negativna niti eno minuto, čeprav so se nama podrli plani. Narediva si čudovit izlet v Benetke.

To sicer nikakor ni težka življenjska preizkušnja. Ampak te vseeno spomni na to, da je Življenje nepredvidljivo. Kakršenkoli napor, da bi ga uspeli spraviti pod nadzor, je brezpredmeten. Življenje nam ni dano, zato da ga nadzorujemo in usmerjamo iz sekunde v sekundo.

Če smo se na takšen način dokaj uspešno prebijali skozi njega, z nekaj izpadi, ki jih imamo v slabem spominu, morda še mislimo, da je to dobro. Da je naše planiranje in kontroliranje uspešno in koristno. Ampak to je le začasno obdobje, kjer se naši plani slučajno skladajo s plani Življenja. 🙉

Vedeti moramo, da se bomo zagotovo slej kot prej srečali z obdobjem, kjer naši plani ne bodo usklajeni s plani, ki jih ima za nas Življenje. Takrat nas bo naše zanašanje na lastno kontrolo drago stalo.😵

Prej, ko se naučimo spuščati kontrolo in svoje plane, boljše je. Nič ne bomo izgubili, nič ne bo propadlo in nič ne bo šlo narobe, če se bomo malo prepustili in spustili tisto, kar smo si zamislili v glavi.Tudi, ko ne vidimo zakaj se to dogaja in za kaj je to dobro.💫

Življenje ve kam nas vodi, pojdi z njim!

ŽIVLJENJE DELA ZAME

-Življenje dela zame! ✅
-Življenje dela proti meni!❎

To sta dve ključni in temeljni prepričanji, na podlagi katerih se bomo na situacije odzvali tako ali drugače in na podlagi katerih bomo bili v takšnem ali drugačnem notranjem stanju.🔑

Predstavljajte si, da krenete na pot s človekom, ki mu ne zaupate. Ves čas imate občutek, da dela proti vam, da vam ne privošči uspeha, da vas bo ob prvi priliki izdal, da vas potiska stran od tega, kar si želite, da vam meče polena pod noge. Kako bi se obnašali v družbi takšnega človeka? Ves čas bi pogledovali čez ramo, ves čas bi bili na preži kaj vam pripravlja, ves čas bi bili na trnih, v skrbeh in strahu, ves čas bi ga preverjali in imeli pod kontrolo vsak njegov gib. Tudi, ko bi se obnašal lepo do vas, bi razmišljali kaj ima za bregom in pričakovali nekaj slabega.🤔

Če pa si predstavljate, da greste na pot s človekom, ki je vaš najboljši prijatelj, bi bili z njim veliko bolj sproščeni. In ne samo to, vedeli bi, da ste se podali na pot s strokovnjakom, ki to pot pozna boljše kot vi. Naslonili bi se na njegovo znanje. Vse ovire, ki bi se pojavile na poti bi prečkali z radovednostjo in jih ne bi videli kot pasti, ki vam jih zanalašč nastavlja. Če bi vedeli, da smo v družbi zaveznika in ne sovražnika, bi se lažje oddahnili in dejansko uživali v potovanju, ne glede na to kako razburkano postane. Morda bi celo tako zaupali, da bi videli, da to, da nas pelje skozi trnovo pot, ni hudoben naklep, ampak njegova sposobnost videti širše. Morda ve, da je bila to najboljša opcija za nas. Vedeli bi, da imamo iste interese.💫

Poskusimo si življenje abstraktno zamisliti kot sopotnika s katerim potujemo in nanj glejmo kot na zaveznika. Nekoga, ki bo šel z nami skozi dobro in slabo, ki nas bo pobiral po padcih in nam ves čas kazal pot. 🙏

V interesu življenja je, da nas spravi tja kamor si želimo priti in ne da nam to odvzame. Z miselnostjo; “Življenje dela zame”, se bomo počutili, kot bi potovali z izkušenim popotnikom, katerega edini cilj je, da nam izpolni srčne želje.

FOMO- Fear of missing out

Pred približno enim tednom sem bila doma na kavču in gledala story-je na Instagramu. Bil je sončen vikend in vedno, ko sem videla kakšno objavo iz hribov me je prijel FOMO. Zakaj sem doma, če je lepo vreme, zakaj nisem v hribih, zakaj bolj ne izkoristim poletja, zakaj bom spet zamudila vse priložnosti? Počutila sem se kot kup nesreče in v glavi delala plan za naslednji vikend.😵

Danes sem objavila fotko iz Santorinija in morda se bo kdo zaradi tega počutil, da ni na pravem mestu, da nekaj zamuja, da drugi bolj uživajo.🙍‍♀️

In zanimivo je zakaj smo tako težko tam, kjer pač smo? ZAKAJ SI VES ČAS ŽELIMO BITI NEKJE DRUGJE? 🤔

Ker nam v resnici čas ne uhaja iz rok, ko smo doma na sončen dan, ko pride leto, ko ne bomo šli na dopust, ko si zvijemo gleženj in ne gremo v hribe, ko vlagamo v svoj razvoj in svoj biznis medtem, ko drugi hodijo okoli.

Čas nam beži iz rok, točno takrat, ko imamo FOMO! ✖

Ko smo nekje in bi radi bili drugje.Takrat kvaliteten čas, ki ni odvisen od tega kje smo, praktično mečemo čez okno, s tem, ko obžalujemo in hrepenimo za nečem, kar nimamo. 😮

Namesto, da bi uživali na domači terasi, se zaradi FOMO občutij ne počutimo dobro, smo neproduktivni, nehvaležni in neprisotni. Takrat je vsaka minuta težka in dolga. Takrat dejansko zamujamo čas. ⌛

Je rešitev za moj FOMO, da ne spremljam več kaj počnejo drugi, da sama ne objavljam, da ga ne bi imeli drugi? Mogoče. Ampak sama mislim, da izogibanje ni trajna rešitev.😕

FOMO bomo rešili, ko se bomo pač pomirili, da smo tam, kjer smo in da je to za nas najboljše mesto. Da ne moremo biti na dveh koncih ob istem času. In da če zdaj nismo tam, kjer si želimo biti, to ne pomeni, da ne bomo nikoli.

Življenjska obdobja niso boljša ali slabša, so si le različna in imajo drug namen. Enkrat se nekomu “dogaja” več in enkrat se to obrne.

FOMO naj ne bo razlog, da stran mečemo dragocen čas! Čas, ki bi ga lahko sicer kvalitetno preživeli, a bo šel mimo nas...🙏

OSAMLJENOST

Za vikend nihče nima časa, da gre z nami na izlet. Zjutraj gremo sami na kavo. Na zabavi se z nikomer ne ujamemo. Izločenost in praznina. Bodisi smo dejansko sami ali pa se samo počutimo same. 🙈

Osamljenost doleti tako introvertirane kot ekstrovertirane ljudi. Lahko se zgodi, ko smo v množici ljudi ali pa ko že tretji dan zapored nismo imeli stika z nikomer razen prodajalko v Sparu.🤔

Zato osamljenost ni povezana z družbo, ampak predvsem s tem koliko smo se sposobni odpreti. Za karkoli. Za ljudi, za Energijo, za naravo, za kreativnost….🌌

Odprtost je sposobnost naše duše, da se povezuje. Kajti nič, kar je zaprto, se ne more povezovati. Takoj, ko smo z nečim povezani, ne le fizično, ampak duševno, nismo več sami. 💫

Zakaj pa smo ljudje kljub fizični in psihični potrebi po povezovanju, osamljeni? Lahko bi rekli, da zaradi individualističnega načina življenja, ki banalizira pristne odnose.

A sama mislim, da je to morda bolj posledica kot vzrok. Temeljni vzrok se skriva v tem, da se ne upamo odpreti. 😇

Občutek ogroženosti prevlada nad potrebo po povezovanju. Ljudje se zaradi strahu raje odpovemu stiku, kot pa, da bi tvegali biti odprti.

A ljudje smo že v osnovi povezani. Sami s sabo, z Izvorom, z naravo, drug z drugim...To da se počutimo izolirane, mora biti napaka v naši interpretaciji. Povezani smo, samo tega trenutno ne čutimo. Ker nikoli nismo zares sami. Le nismo odprti in posledično povezani. S komerkoli.

Tega občutka pa se težko znebimo, ker samega sebe reproducira. Bolj, ko se počutimo osamljene, bolj postajamo sami. Takrat se naše telo zakrči in srce se zapre.

Odklanjamo stike z ljudmi, interpretiramo obnašanja drugih, kot da nas ne marajo, zdi se nam da nas ne razumejo in da nas ogrožajo. Ker nas je strah, da ne bomo sprejeti, se še bolj zapiramo vase, ne upamo si biti to, kar smo in ne začutimo drugih.

Prekiniti krog osamljenosti pomeni, najprej spustiti strah pred tem, da se bo nekaj zgodilo, če nekoga ogovorimo, se izpovemo, povežemo, če smo ranljivi, se pogovarjamo sami s sabo... Iščemo stik!

Sežimo po njem s kartami na mizi, brez sumničevosti. Odprtost preganja osamljenost. ❤

HIŠA NA VALOVIH

Jezus je dejal:” Kakšen človek je to, ki si hoče zgraditi hišo na valovih? Takšen je ta svet. Ne verjemite, da ima trden temelj in tla.”( Agrapha)💫

Jezusovo učenje ni edino, ki nagovarja k temu, da podvomimo v resničnost tega sveta. Vse religije svet opisujejo kot minljivo formo, v kateri je nesmiselno iskati trden pristan, ker se vse na njem spreminja.🏠

Nagovarjajo nas k temu, da pristan iščemo v svetu, ki je Večen in minljivega ustvarja. Svetu, kjer vlada Absolutni zakon. Vsaka religija je po svoje opisovala dostop do njega in naštevala neslutene zaklade, ki se skrivajo v njemu, medtem, ko je opozarjala, da je materialni svet le odsev in senca, tistega, kar je Večno.⌛

Lahko bi rekli, da je sporočilo religij prežitek časa. Da so odraz nerazvitega človeka, ki si je v svoji nevednosti pojasnjeval naravne pojave. Da so znak slabega razuma in šibkega duha, ki išče uteho in tolažbo.🤔

Ampak, če za hip pozabimo na superiorni ego naše civilizacije, ki nam govori, da smo vrhunec vsega, kar je kdaj živelo na Zemlji, da smo najpametnejši, ker si znamo razlagati določene pojave, utegnemo v religijskih zgodbah prepoznati nekaj, kar nam odkriva skrivno Pot.🙏

Ljudje stoprocentno verjamemo svojim čutom. To, kar čutimo, je za nas resnično. Kar tudi je, ampak zgolj v zelo ozkih pogojih. Ko se pogoji spremenijo, resnica postane vprašljiva. Tisto, kar čutimo kot trdno, morda ni. In tisto, kar je nevidno, morda je. 🌌

Res je, da ima materialni svet zaradi prepričljivosti čutil, moč, da nas prepriča, da hišo zgradimo na valovih. Ima moč, da zaradi popolnosti svojega odseva, menimo, da je Izvirnik. 🔑

Zato so nas religije od nekdaj učile, da sprejemamo svet, a naj si na njem ne gradimo “hiše”. Hišo moramo zgraditi na trdnih tleh.

In lahko se vprašamo; Ampak kako mi bo zdaj to koristilo na Zemlji?

Pomagalo nam bo preprečiti, da se jezimo na odsev v zrcalu, namesto, da bi pozornost posvetili tistemu, ki se gleda! Pomagalo nam bo prepoznati, kje so trdna tla in kje je Izvor. Kajti to kam usmerjamo pozornost ustvarja ključno razliko. ❤

"SUCCESS STORY"

Kadar suvereno začnem pripovedovati zgodbo v pretekliku in jo končam v sedanjiku z lovoriko v roki, je občutek res dober, ampak včasih na koncu ne vem ali je to bilo res ali je to moj “success story”.🤔

Zgodbe so nekaj, kar ljudje pripovedujemo sebi in drugim, da bi stvari, ki jih sicer nimamo pod nadzorom spravili v obliko jasne in enosmerne zgodbe, kjer ni nepredvidljivih in nerazumljivih poglavij. 📖

Zgodbe si pripovedujemo retroaktivno. Ko pridemo ven iz burnega obdobja, si moramo za nazaj oblikovati zgodbo, ki pojasnjuje in ureja, kar se nam je zgodilo. Zgodba se mora ujemati z našim sistemom vrednot in prepričanj in nas prikazati kot tiste, ki smo razrešili uganko.🔑

“Ja, dolgo sem se iskal v življenju, ampak zdaj sem našel svoj smisel in vem kdo sem. V službi sem se vedno jezil, odkar sem ugotovil vzrok za svojo jezo, se znam brzdati. Pred dvema mesecema sva bila na pragu ločitve, ampak odkar sem se spiritualno prebudil, sva super. Bil sem reven, ker nisem imel prave mislenosti, danes imam več denarja kot kadarkoli.” 😎

V teh zgodbah navadno nastopamo kot glavni junaki, ki smo se pogumno prebijali skozi preizkušnje, doživeli marsikateri padec in danes ravno zaradi tega vemo kaj je rešitev. Po “bitki” zasluge pripišemo sami sebi; svoji moči in vztrajnosti. Zgodbo zapakiramo v pričevanje trdoživega človeka, ki je marsikaj prestal in zato danes vlada svojemu življenju.

To, koliko je naša zgodba realen povzetek dogodkov in koliko je prikazovanje naše vrednosti, potreba po predalčkanju in jasnih zaključkih, bo ostalo neznanka.❓

A kadar pride čas, da zgodbo povemo sami, naj ne bo to zgodba s katero poskušamo sebe in ostale prepričati, da smo razvozlali skrivnosti življenja, da bi se počutili bolj varne, da smo enkrat zavselej opravili s težavami, zato da bi imeli občutek kontrole. Naj namesto zmagoslavja našega "jaza" v osprednje stopi ponižnost.🌌

Včasih je boljše reči “Nimam pojma”, kot pa sproducirati še eno zgodbo o uspehu.
Življenje je preveč nepredvidljivo in preveč mistično, da bi lahko mislili, da smo ga za večno pogruntali in nas ne more več presenetiti. Naša zgodba o uspehu se lahko hitro konča pri svojem začetku.

OPROSTI

Kdaj je prav odpustiti in kdaj je prav reči “oprosti”? Kdaj si nekdo zasluži naše odpuščanje in kdaj moramo zanj prositi sami? 🤔

Beseda oprosti, kadar ni samo beseda, je zdravilna za tistega, ki jo izreče in za tistega, ki jo prejme. Beseda oprosti ima moč, da v trenutku prekine napetost, moč, da popusti pritisk v prsih, moč, da se dvoje src spet poveže.

A ljudje z besedo oprosti razpolagamo tako, kot da moramo z njo varčevati, ker če jo bomo prevečkrat izrekli, nam jo bo kar zmanjkalo.🙍‍

Besede oprosti rajši ne izrečemo, ker menimo, da bomo s tem izdali samega sebe in svoja prepričanja, da bomo nagradili dejanja, ki jih v resnici obsojamo, pokazali svojo zmoto in izpadli nekonsistentni. In enako velja za sprejemanje te besede.

Saj za tistega, ki se preveč opravičuje pravimo, da ne zna stati za tem, kar je rekel in tistega, ki opravičilo vedno sprejme, da prehitro popusti in nima jasnih mej.🙈

Prva ovira, ki besede oprosti ne more sprejeti v srce ali izpustiti iz ust je PONOS. Ta nam ne pusti, da tudi kadar vidimo, da nismo ravnali prav, ne zmoremo reči oprosti. In ne pusti, da sprejmemo opravičilo, tudi kadar drugi vidijo, da niso ravnali prav. 😑

Druga ovira, ki ustavi opravičilo na robu našega srca, pa je ta, da odpuščanje in opravičilo sploh povezujemo s tem “KAJ JE PRAV”. S tem, da je vredno izreči ali sprejeti opravičilo, samo če imamo zraven še priznanje, da je nekaj bilo ali ni bilo prav. ⚖

Šele ko ugotovimo, da smo nekaj naredili narobe, se lahko opravičimo. Ampak kaj če se nam ne zdi, da smo naredili karkoli narobe in to vidi le druga oseba? Se lahko vseeno opravičimo? Morda samo zato, ker smo jo prizadeli, ker je drugačna od nas in ima drugačne kriterije? Ja.

Šele ko vidimo, da se nekdo kesa in prizna svojo napako, mu lahko oprostimo. Ampak ali lahko to storimo tudi, če nikoli ne izreče besede oprosti in ne prepozna svojih napak? Ja.💫

Beseda “oprosti” sega visoko nad to, “kaj je prav in kaj ni”. Kdo bi pravzaprav lahko pravilno razsodil o tem?👨‍⚖

Odpusti se, kar tako. In opraviči se, kar tako. Kot dar samemu sebi. "Oprosti in oprostim" ni stvar principa in priznanja, ampak stvar LJUBEGA MIRU.

LJUBEZEN DO BOŽANSKEGA

Hvala rečemo prodajalki v trgovini. Hvala rečemo fantu. Hvala rečemo sorodnikom. Kolikokrat rečemo Hvala Bogu? Ja. Čisto zares, četudi ga imenujemo kako drugače.

Kolikokrat v dnevu, kolikokrat v življenju, se spomnimo, da bi se obrnili k Božanskemu, tako, da mu rečemo HVALA. Za vse kar je okrog nas in v nas. 🙏

Samo zato, ker je nekaj abstraktno, samo zato, ker je nevidno, ker ni v podobi človeka, ne pomeni, da temu ne moremo reči Hvala.

Tako kot odnos s sočlovekom je tudi odnos z Bogom odnos, ki se ga gradi. In tako postaja ta odnos vedno bolj oseben, intimen in konkreten. Kajti, če ljudem okoli sebe nikoli ne bi izrazili hvaležnosti, če jim nikoli ne bi dali vedeti, da so nam vredni, če jim ne bi nikoli dali nič v zameno, bi bilo čudno pričakovati, da bomo z njimi razvili odnos. Bili bi si tujci. Bili bi manj povezani in imeli manj Energijskih izmenjav.💫

Intimni odnos v Višjo eksistenco se goji. In bolj, ko ga gradimo, bližje nam je, bolj ga lahko čutimo in se z njim družimo. Manj ko ga gradimo, dlje je od nas. 🤔

Vsaka civilizacija pred nami je gojila odnos do Božanskega, Transcendentalnega in Numinoznega. Vsaka je imela temu posvečene obrede, rituale, ikonografijo in ceremonije. Cela družba je poskrbela za to.
Danes mora za to poskrbeti posameznik sam. Vsak zase. Naj išče Božansko. V naravi, v sebi, kjerkoli ga je moč najti. Naj goji odnos do njega. Skozi molitev, meditacijo, kontemplacijo, zahvalo….🌌

Zahvaliti se Bogu, gojiti tesen odnos z njim, je zdravilno dejanje. Ni je bolezni in tegobe, ki jo ne bi premagala vibracija direktne ljubezni do Boga.

Ljubiti Boga je vibracija, ki zdravi naše celice, našo karmo, naše srce. Ta nas dvigne iznad vsega.😇

Zato med vsemi drugimi odnosi, poišči prostor tudi za odnos do Božanskega. Ker se imamo njemu največ za zahvaliti.

MED PEKLOM IN NEBESI

Pekel in nebesa. Pojma, ki na Zemlji že tisočletja vlivata strah v kosti, navdajta z upanjem, poganjata in usmerjata Zemeljsko življenje ter nas zapeljeta v val misterioznega spraševanja;

Kako izgleda mesto neustavljivega trpljenja, neskončnih muk in grozodejstev?
Kako izgleda mesto neprekinjenega užitka, naslade, blaženosti, miru in lepote? 🤔

Sta kraja, ki se nahajata zunaj Zemeljskih okvirjev, saj tam vladajo drugačni zakoni. Sta izven časa in prostora, saj se stvari lahko podaljšalo v večnost in fizikalni zakoni ne držijo več. 🔑

Vse to namiguje na prostorsko alegorijo. Na metaforični prostor, za katerega ne moremo reči” tam je” in “tu je”, ker ga nikoli ne bomo našli zunaj sebe. 💫

Pekel in nebesa sta v nas. Sta stanje naše duše. Sta kapaciteta in razteznost naše zavesti, da skozi sebe izkuša ta dva ekstrema. Zavesti ne omejujeta niti prostor niti čas, zato se ultimativno trpljenje in ultimativen užitek, lahko zgodita le znotraj nje. Zavest ima vse značilnosti nebes in pekla, ker je edini dovolj brezmejen prostor, ki se lahko raztegne v obe smeri. Do demonskega podzemlja in nebeških višav. 😇

In narava človeka je, da smo bitja razpeta med nebesi in peklom, med svetlobo in temo. Nekaj peklenskega in nekaj nebeškega se skriva v vsakem izmed nas. V sebi lahko najdemo izhodišče v obe smeri.

In vse filozofije in religije, ki so opisovale pekel in nebesa, so opisovale dve notranji stanji. In vse, ki so opisovale pot do pekla in pot nebes so opisovale notranje nazore, vrednote, poglede, čustvovanja in lastnosti, ki vodijo k enemu ali drugemu.🔑

Kadar ju najdemo v fizični podobi, to pomeni, da se je naš notranji svet manifestiral v zunanjem. Ta lahko ustvari kraje polne nasilja, zla in trpljenja, kot lahko obratno ustvari prostor, kjer vlada harmonija, spoštovanje in lepota. Vidimo ju lahko s prostimi očmi, a začneta se v naši duši in lahko segata do nam nepredstavljivih razsežnosti, ki jih poseduje naša zavest.

Tema in svetloba sta sili, ki drugadrugo ustvarjata, sta jin jang princip Vesolja, ki ga je potrebno vzeti v zakup. In morda bomo morali skozi pekel v nebesa, da bomo lahko zares spoznali kdo smo.

POTRPETI ALI SPREJETI

Včasih ljudje menimo, da nekaj sprejeti, pomeni potrpeti. Če se ne izrazimo in naredimo stvar, ki nam ne ugaja, potem menimo, da smo jo sprejeli. Če malo stisnemo zobe in počakamo da nekaj mine, smo prepričani, da smo to sprejeli. Če stagniramo in živimo življenje, ki ga nočemo, to pomeni, da smo ga sprejeli. A v resnici nismo nič od tega sprejeli, smo samo potrpeli. 🤔

Potrpljenje in sprejemanje si včasih prekrižata poti in se srečata v stični točki od katere nadaljujeta vsak svojo pot. V tem stičišču večkrat ne razlikujemo med njima in ju zamenjujemo med sabo. Oba v tej točki vsebujeta neprijeten in boleč občutek, ki je povezan s tem, da se nam v življenju pojavi nekaj, kar naš ego težko prebavi. Tam nastopi občutek odpora in pritiska, ki pa se pri sprejemanju transformira in popusti, pri potrpljenju pa se samo potlači.🙈

To je ključna razlika med sprejeti in potrpeti. Kajti ko nekaj sprejemamo po definiciji ne trpimo. Sprejemanje pomeni, da smo stoprocentno pomirjeni s tem, kar se dogaja in nimamo nobene potrebe, da bi to spremenili. Čeprav sprejemanje ni nujno gladko, saj lahko vsebuje začasen moment bolečine in trpljenja, ki predstavlja odpor našega ega, se ta kasneje razblini.💫

Ko ozavestimo, da nečesa ne moremo sprejeti, ko opazimo bolečino, ki nas pri tem oblije, se zavemo, da moramo spustiti svoj ego, če želimo izgubiti bolečino. Sprejemanje je dejanje, ki nas energijsko dvigne nad občutek bolečine, četudi se ta pojavi za kratek čas. V sprejemanju nimamo občutka, da samo čakamo, da nekaj mine, da moramo samo še malo potrpeti, ker nam ni nič hudega.🙏

Ko pa čakamo, se podrejamo, stiskamo zobe in goltamo besede, pa moramo to trpljenje le prikriti in potlačiti, ne pa ga energijsko prerasti. Takrat notranji krč ne spusti, takrat se še vedno oklepamo svojega ega, le da ga z muko prikrijemo z raznimi gestami, dejanji prilagajanja in podrejanja. Potrpeti je vibracija, ki ostaja na nivoju bolečine in se ne dvigne nad njo. Odreši nas lahko le čas, ki poskrbi, da bolečina popusti.⌛

In ko mislimo, da smo nekaj sprejeli, smo v resnici le potrpeli, če pri tem nismo odpravili tudi trpljenja samega. Sprejeti pomeni ne več (po)trpeti.

VSE MI JE ODVZETO

Najtežje obdobje v življenju človeka pride takrat, ko mu je vse odvzeto in ne vidi še tega, kar mu bo dano. Ko je ujet vmes. Nekje med “nič več” in “ne še”. 🙏

Zdi se nam kot da nas je Vesolje pustilo na cedilu, da nam ni dana niti ena stvar, ki je vredna našemu srcu. Nismo v odnosih, ki nas izpolnjujejo, nimamo denarja, da bi si lahko kaj privoščili, ne opravljamo dela, ki nas veseli, znašli smo se v kočljivih situacijah v katerih smo stisnjeni v kot in bi korak v levo ali desno povzročil bolečino, vse se nam zatika, vse delamo z muko, nimamo pravega veselja do življenja, poleg tega pa na nas pritiskajo še Vesoljne energije, zaradi katerih čutimo tesnobo in pritiske, četudi zanje nimamo otipljivega razloga. Zakaj se nam to dogaja?🤔

Ljudje za to, da si zgradimo svojo identiteto in svojo vrednost potrebujemo določene stvari na katere se lahko naslonimo. Lahko gre za nekaj zunanjega kot na primer naš izgled, partner, služba ali denar….Ali nekaj, kar se veže na naše notranje sposobnosti in lastnosti.

Na vse te stvari pa se veže tudi naš ego in naš občutek “jaza”. Če smo privlačni, se bo vsaj del našega ega opiral na naš izgled in računal nanj, ko bo iskal pozornost.

Če smo v partnerskem razmerju, se bo naš ego opiral na to, da imamo vsaj partnerja, ki nas ima rad. Če imamo službo v kateri smo dobri, se bo naš ego naslonil na to, da nas v službi spoštujejo in da smo vsaj tam pomembni. Če smo intelektualno bolj sposobni od večine, se bo naš ego okrasil z intelektualnostjo in tam črpal svojo vrednost.😎

Tako lahko živimo nemoteno in srečno. Lahko pa naš “jaz” mehurček poči Vesoljni načrt. Tako, da egu izmakne eno bergljo in potem še eno in še eno, dokler ne ostane sam, zgruden na tleh. In samo takrat, ko se naš “jaz” ne more nasloniti na nič drugega, se pojavi priložnost, da se nasloni na nekaj Višjega in Večjega.

Samo takrat smo se prisiljeni opreti na Energijo, na Višjo silo, na Boga, ki nam ne odvzame bergelj zato, da bi se plazili po tleh, ampak zato, da bi se naučili leteti. In uči nas iz dneva v dan, biti to kar resnično smo, biti Svobodni.

VSE JE ENO, vseeno!

Kaj je skupnega zrklu tvojega očesa in Vesoljni galaksiji? Kaj je skupnega bakteriji in človeškemu bitju? Kaj je skupnega celici v tvojem telesu in travniški bilki? 🤔

Božje seme. Položeno je v vse, kar je bilo, je in bo. Vse ima isti pečat in isto sestavino. Vsaka stvar ima nekaj skupnega z vsemi ostalimi.

Katerikoli organizem in katerakoli forma, ki se je materializirala, izhaja iz istega Vira. Koda Kreatorja stoji za vsem. Vidnim in nevidnim svetom. Vse poganja isto gorivo. Ki se pretvarja in transformira, ampak nikoli ne ugasne.🙏

Nič izven njega ne more obstajati. V vsemu je. In to seme je povezava, ki nas v določeni točki spoji z Enostjo. Ki na določeni točki predre iluzijo ločenosti. Na določeni točki naša duša spozna, da ni tako zelo drugačna od bakterije, da reka ni tako zelo drugačna od drevesa in da ozvezdje v Vesolju ni tako zelo drugačno od morske zvezde.🌠

Vse je Eno. Vseeno! Vse, kar doživljamo kot ločena bitja je na neki točki VSEENO. Na neki točki kdaj, kaj, s kom, kje in kako, izgubi pomen. Med nami in nečem izven nas ni razlike. Vse kar delaš drugemu, delaš sebi. Ta Vir je ustvarjal iz Ljubezni. In vsako svojo stvaritev ima brezpogojno rad. Ljubi vse svoje otroke. Enako. Ker tej ljubezni ni mej.

In res je, Enosti ne moremo zaznavati ves čas. Če nam je sploh dano jo lahko začutimo v manjših intervalih in intenzitetah ali nas na njo veže pra spomin. A kljub temu je dobro, da se kot minljiva bitja zavedamo, da je ta realnost morda le en izdih stran od nas.
Kajti... Vse je od Boga in vse se k Bogu vrača.

KAKO SI? PA NČ, EVO, UREDU.

Ljudje v interakcijah že od nekdaj uporabljamo naučene stavke, vljudnostne fraze in geste, zato, da nam v repetitivnih interakcijah ni treba porabljati preveč energije, da bi premislili, kaj je zdaj prav, da rečemo. V družbi imamo konsenz o tem kako se moramo odzvati na določene situacije skladno s tem, kar naj bi se od nas, kot socializiranih posameznikov, pričakovalo. Prav zato nam ni potrebno vsakega stavka usklajevati s samim sabo in se spraševati; Ali zdaj res čutim, da prodajalki rečem hvala ali ne?, ampak to kar avtomatsko naredimo.

In poleg krajših vljudnostnih izmenjav, se včasih po “muštru” lotimo tudi smalltalka. Vsi vemo kako se govori, da stvar steče naprej in nadaljujemo vsak svoje življenje.

Ta strategija pa je lahko družbeno učinkovita in praktična, samo če obide naše srce in se sproži kot refleks. 👋

Čeprav je povsem normalno, da se tega poslužujemo, nastane težava takrat, ko se poslužujemo samo še tega in ničesar drugega. Ko ta strategija začne prevladovati in prevzemati vse naše medsebojne interakcije. Ko postane tako zažrta v našo komunikacijo, da je ne znamo več izklopiti. Stvari ves čas spuščamo mimo srca, zato, da so opravljene nemoteno, brez zavedanja in brez zaznavanja.❓

Ampak koliko stvari, ki nikakor ne bi smele obiti našega srca, gre mimo njega. Kolikokrat nekaj izgovorimo, preden se sploh vprašamo, “Ali to zares čutim? Je to, kar govorim usklajeno z mano?”🤔

Miljon besed, ki gredo mimo našega srca, zato, ker mislimo, da jim moramo reči in nimamo druge opcije. Naše srce pri tem nima nobene besede. Ker kako pa bi izgledalo če bi rekli; “Zdaj ti ne morem pomagati.” “To mi ni bilo všeč.” “Ne strinjam se.”? 🤐

To črtanje srca iz faze odločanja, povzroča neskadje naših misli, besed in dejanj. Tako se zapletemo v mrežo neavtentičnosti. Tako postanemo kot naučeni roboti, ki vedno rečemo pravo stvar. Smo duhoviti, prijazni, pozitivni, ampak v notranjem nesoglasju.

In naše srce zače protestirati. Noče biti preslišano. Začne se zapirati, začne boleti. Samo zato, ker ta proces potrebuje nekaj zavedanja in časa, ne smemo preprosto izklopiti njegove funkcije. Naj tvoj refleks, ne prehiti tvojega srca.

KDO BOLJ UŽIVA V DRUŽBI?

Predstavljamo si, da smo na zabavi. Vsi se gibamo podobno, plešemo, hodimo sem in tja, klepetamo drug z drugim, ampak čeprav se na ven obnašamo podobno, se vsak počuti drugače znotraj sebe. Kdo bolj uživa?

Nekateri na zabavi želijo izstopati in v njihovih očeh se kaže potreba po tem, da dobijo pozornost. Zabava je zanje sredstvo za iskanje potrditve in zato iščejo različne načine kako jo doseči. Bodisi razlagajo različne zgodbe, da se okoli njih zberejo poslušalci. Bodisi izvedejo kakšno dramatično točko ali pa poiščejo kakšen drug inovativen način, da bi bili zvezda večera. Čeprav deluje kot, da so se sprostili, večino časa razmišljajo o sebi in potreba po pozornosti jim ne dovoli, da bi zares uživali. 💃

Nekateri so zelo obremenjeni s tem kako bodo izpadli. V njihovih očeh je videti analiziranje in preračunavanje kdaj naj kaj rečejo, kaj si drugi mislijo o njih, kako naj se vedejo in od tega razmišlja so ponavadi zakrčeni in nesproščeni. Primerjava z drugimi jih spravlja v občutke manjvrednosti, kar jim greni zabavo. Četudi se načeloma zelo trudijo vključiti v družbo, medtem veliko premišljujejo o sebi in ravno zaradi tega ne morejo zares uživati.🤐

Spet drugi na zabavo pridejo z jasno zastavljenim ciljem: spletati nova poznanstva, zapeljevati in mrežiti med ljudmi v poslovne namene. V to je spet vpletena strategija zaradi katere so bolj taktični, z mislimi v prihodnosti, kar jim lahko spet jemlje užitek in spontanost, medtem ko ostali ljudje dobijo občutek, da nekaj hočejo od njih.😎

Potem pa imamo ljudi, ki pridejo na zabavo s prazno glavo (v dobrem smislu). Odzivajo se naravno in spontano. Niso ves čas na preži kako nadzorovati interakcije, kako bodo izpadli, kako bi od nekoga nekaj dobili. Drugi ljudje se dobro počutijo zraven njih. Na zabavi so osvobojeni samih sebe, zato se šele lahko zabavajo.

Zato kadar smo v družbi in nam je neprijetno, je edini način da začnemo uživati ta, da izklopimo svoj um in preusmerimo misli stran od samih sebe.

Naredimo globok vdih in izdih in si rečimo, da smo dovolj! Naše premlevanje nam ne bo prineslo rezultatov, ki jih želimo, zato izprazni svojo glavo in deluj iz srca.

KAJ ČE NAŠA ŽIVLJENJSKA FILOZOFIJA NE DELUJE?

Ljudje brezkompromisno sledimo samim sebi- svojim predstavam, miselnosti in pogledom. Tudi takrat, ko nas ravno ta peljejo naravnost v depresijo, bolezen in nezadovoljstvo.

Rajši se držimo utečene in poznane poti, četudi nas vodi v trpljenje, kot pa da bi se sprehodili po novi. Četudi nekaj ni dobro, je vsaj naše!

Tako zelo zaupamo sebi, da ko nam drugi govorijo nasprotno, mi še vedno vztrajamo pri svojem. Ker oni že ne morejo vedeti kako nam je, oni že niso imeli istega otroštva, oni nam že ne bodo solili pameti in se tolažimo, da mi najboljše vemo.

Medtem pa nam naše lastno življenje kaže, da naša filozofija ne deluje, da smo ravno z upoštevanjem svoje dosedanje življenjske filozofije prišli tja kamor nismo želeli. ✋

Da smo na točki, kjer nočemo biti ravno zato, ker smo sledili tej filozofiji, ki jo prav zdaj strastno zagovarjamo.

A kljub temu še vedno nočemo podvomiti v njeno resničnost. Kljub temu, da hodimo ves čas po isti poti, še vedno pričakujemo drugačen cilj.

In lastni um nas spet prepriča, da je vreden zaupanja, da so njegove ideje, zaključki in domneve pravilni. Druge ljudi, ki nam kažejo drugačne možnosti, ki živijo na drugačen način in imajo drugačno življenjsko perspektivo, vidimo kot nasprotnike, ki nas ne morejo razumeti.

Muči nas ponos, strah pred novim, strah pred izgubo kontole, strah pred tem, da bomo izdali sami sebe in svoje principe. Ampak včasih je vse to potrebno narediti, če se želimo presedlati na pot, ki nas bo usmerila tja kamor želimo.

Včasih moramo zavestno podvomiti prav v lastno življenjsko filozofijo, v vse kar mislimo, da vemo in se odpreti za nove informacije. 🙌

Ja, morda bomo s tem, ko bomo podvomili v svojo filozofijo, imeli občutek, da smo “izdali” sami sebe, ja, mogoče bomo izgubili občutek varnosti, ker se bomo znašli nebogljeni na samem začetku.

Ampak boljše obrniti prej, kot pa zapraviti življenje in ponavljati iste napake, samo zato, ker ne moremo za hip spustiti sebe in se vprašati; “Ali se morda motim?”

SAMO SPUSTI

Ko sem sama bila v stiski in mi je kdo rekel; “Samo spusti!” sem si mislila “Pa kaj mi to govoriš? Kaj to sploh pomeni? Kaj naj spustim, kako”? Dejansko sem mislila, da je to najbolj beden in nedoločen nasvet, kar ga lahko nekomu daš.

Zadnjih nekaj let pa to pogosto rečem prav sama, ker se mi zdi, da je to vse, kar lahko nekdo naredi- spusti! Razpravljanje, filozofiranje, analiziranje ali ukrepanje v zunanjem svetu ne pomagajo ali celo poglabljajo brezno. Na koncu lahko rečemo samo: “spusti!” in to je edini najbolj smiseln nasvet.🙌

Danes vidim, da ni stvar v sami besedi, za katero lahko res rečemo, da je tako abstraktna, da si z njo ne moremo kaj dosti pomagati. To, kar predstavlja spuščanje, je notranje dejanje! Ta beseda nikoli ne sme biti le beseda, ampak mora nositi energijsko vibracijo spuščanja. Šele tako lahko drugemu, če jo vsrka vase pomaga, da se energijsko dvigne. Tako se lahko sproži energijski preobrat, zaradi katerega se bo oseba počutila boljše. “Spusti” je kot povabilo na drugo stran, je kot roka, ki ti jo nekdo ponudi, da stopiš čez trpljenje v cono miru. Tisti, ki to reče, mora biti povsem neobremenjen in drugi mu bo sledil.💫

A ko se gre za dejanja smo mnenja, da jih lahko izvršimo le v zunanjem svetu, za notranjega pa smo prepričani, da v njem ne moremo nič početi razen, da ga pasivno doživljamo. Kot bi imeli mišico, ki jo ne uporabljamo. Ampak stvari ne delamo le na ven, lahko jih naredimo tudi navznoter! Lahko telovadimo v svoji psihi, sprožamo določene procese, treniramo nekatera stanja. Naš notranji svet je prav tako gibljiv in prožen. Tudi z njim lahko izvedemo določene akcije.

Čeprav v našem slovarju nimamo imen za te notranje postopke, to ne pomeni, da ne obstajajo. Da ni mogoče v trenutku narediti energijskega preskoka in s tem preprosto spustiti svojega pogleda, prepričanja in pričakovanja, ki nas ovira. Čutiti kako notranji krč popušča, kako se vse rahlja in kako se zlijemo v meden občutek, kjer lahko sprejmemo vse. Kako se lahko povsem predamo, ko ne sodimo več in se nam srce odpre.Tega mehanizma ne moremo sprožiti z glavo, dovoljenje zanj, da naše srce.

Zato ne sprašuj kako, ampak SAMO SPUSTI!

SAMOZAVEST = Samozavedanje

Zadnjič sem si postavila vprašanje, kaj je najbolj pomembna sprememba, ki razlikuje obdobje, ko nisem bila samozavestna od obdobja, ko bi lahko rekla, da sem?

Na prvi pogled bi lahko naštela tisto, kar je očitno! Bolj sem samozavestna, ker sem se uspela približati nekaterim svojim ciljem, ker je moje življenje postalo bolj podobno življenju, ki si ga želim živeti. Ker sem bolj zadovoljna s sabo, se bolj cenim in sem posledični bolj suverena in samozavestna. Zaključeno!

A sama mislim, da so to bolj posledice samozavesti in ne stvari zaradi katerih sem to postala. V resnici je pridobivanje samozavesti veliko bolj subtilen in internaliziran proces, kot se zdi na prvi pogled.
Ne gre le za to, da se nekaj zgodi, kar nam dvigne ego in lastno vrednost. Seveda so tudi pozitivne izkušnje in uspehi potrebni, da zgradimo neko raven samozavesti, a sama bi rekla, da nam tisto resnično in trdno samozavest daje pravzaprav samozavedanje. 🧘‍♂️

Če pogledam nazaj, sem samozavest pridobivala s tem, ko sem pridobivala samozavedanje. Ni šlo za pozitivne izkušnje, zaradi katerih sem lahko postala bolj samozavestna. Šlo je za vse izkušnje, vključno s "slabimi", zaradi katerih lahko rečem, da sem ozavestila sebe.

Samozavest pomeni zavedati se samega sebe. Pomeni, da se lahko dojemamo celostno, da se zavedamo različnih nivojev svojega obstoja in smo v stiku z njimi. Da razumemo Življenje in se znamo umestiti vanj. Pomeni, da imamo širšo in globljo predstavo in razumevanje tega kdo smo in kaj počnemo. Da se poznamo v različnih okoliščinah, da smo se srečali tudi s svojo temo, s svojo senco, da smo prepoznali različne arhetipe v sebi in da se zavedamo svojih blokad. 🙏

Tega zavedanja nam ne more nihče odvzeti. To ni odvisno od zunanjih okoliščin, ki se lahko že jutri spremenijo. Samozavedanje se ne navezuje na naše pozitivne lastnosti na katerih lahko zgradimo samozavest, ne navezuje se na naš ego in to kako dobro mu gre v nekem obdobju. Gre se za nekaj trajnejšega in trdnejšega.

Torej, če želiš pridobiti samozavest, najprej pridobi samo ZAVEST. Zato se nikoli ne prenehaj spraševati “kdo si?” in "kam greš?".

NE DA SE MI VEČ!

Eno in ista misel. Temna misel. Takoj jo prepoznam. Dolgo se že poznava in z njo sem že večkrat šla na pot. Točno vem kam me bo peljala, če se jo primem. Dopoveduje mi, da jo moram poslušati, ker me želi pred nečim obvarovati.

Natančno poznam cel njen postopek. Poznam njen predgovor, njeno mamljivo dobronamernost, poznam njene argumente, vem kako se me bo lotila, vem na katere tipke bo zaigrala in natančno poznam njen cilj.

Vem tudi, da ni sama. Če bom šla z njo, ker se mi ne bo zdela tako škodljiva, bom za vogalom srečala še občutek. Ta se me bo polotil brez vprašanj. Od tam je težko obrniti. Ko sem enkrat pri občutku, ki se pojavlja v mojih prsih, ga ne morem zanikati. Misel stoji zraven in prikimava, češ da je imela prav.

Zraven se jima pridruži še dejanje, ki ga občutek prepriča, da pride zraven.
Ko je dejanje enkrat tu, je misel že dosegla svoj cilj. Občutek v prsih mi narekuje, da iz njega počnem stvari, ki še poslabšujejo situacijo. Bodisi se z nekom skregam, zavrnem srečanje s prijateljico, zadirčno govorim, se pritožujem, počnem stvari, zaradi katerih nisem produktivna, izgubim motivacijo in neham početi tisto, kar me veseli. ✋

Poznamo svoj lastni destruktivni miselni proces, ker gre znova in znova po istih vzorcih. Znotraj nas se aktivirajo tisti programi, ki so v nas že od nekdaj. Morda se zbudi teta depresija, morda pride anksioznost, morda pomanjkanje motivacije, morda samodestruktivnost. A čeprav se je na nek način sladko smiliti samemu sebi in biti v negativnih čustvih, se po toliko ponovitvah že naveličamo samih sebe.

Ko pride ta misel, se ne odločim več, da grem z njo. Ne bom dovolila, da mi odvzame žmah za življenje, ne bom dovolila, da greva še enkrat isti krog.

Zato takoj, ko pride misel za katero točno veš kam te želi speljati, samo reči; Ne da se mi! Sori, ne grem s tabo! Res ne! Bom kar tukaj počakala.

Ne greš z njo niti do občutka, kaj šele do dejanja. Naj bo sama. In sama ne bo imela moči, zato bo postopoma pojenjala. Izgubljala bo moč. Morda bo kasneje poskusila še enkrat, ampak ne bo več tako prepričana vase. In ta misel se ne bo nikoli spremenila v težek dan, ampak bo le neopazen dražljaj.

KAJ POGANJA IZGORELOST

Koliko opozorilnih znakov moramo spregledati po poti, da svoje telo pripeljemo do popolne izmučenosti? Kaj vse moramo prekoračiti, da naš sistem kolapsira? Čeprav je naše telo zmožno, da se samorevitalizira in samega sebe balansira, je očitno miselnost, ki nas poganja preko samoobnavljajoče sposobnosti našega telesa in njegovih opozoril, močnejša.

Katera je ta mislenost, ki nam ne dovoli, da se zaustavimo tudi takrat, ko utripa rdeča lučka in delujemo na rezerve. Miselnost, ki nas naredi otopele in nezmožne zaznavati same sebe. Ki nas prepriča, da zanikamo vse signale in ji sledimo kot začarani?🤔

To je lahko potreba po tem, da se izkažemo, da smo uspešni, da izpolnimo pričakovanja ter si s tem prislužimo spoštovnje in ugled. Večkrat gre za to, da smo tako zelo perfekcionistični in zahtevni do sebe, da se ženemo do skrajnosti. Včasih je v ozadju potreba po tem, da vse stoprocentno kontoliramo in ker to ni mogoče, se od tega izmučimo.

Sama pa bi rekla, da je najpogosteje v ozadju prav miselnost:
“JAZ SEM NENADOMESTLJIV/A.”

Izgorelost poganja ego naše lastne pomembnosti in nenadomestljivosti. Tega, da če mi ne bomo naredili neke naloge, jo nihče drug ne bo tako dobro. Če mi ne bomo ves čas bdeli nad otroci, potem bodo propadli. Če mi ne bomo steber podjetja in če ne bo šlo vse čez naše roke, bo vse šlo v kaos. Če mi ne bomo vse postorili, naša družina ne bo preživela.

Tako sami sebi nalagamo breme, da je vse odvisno samo od nas. Tako za nas ni opcija, da nečesa ne opravimo ali opravimo kasneje. Za vsako ceno mora biti narejeno. Vedno prevzemamo tuja opravila in si nalagamo dodatna bremena, zato, da bi vsi videli, da brez nas ne morejo in da imamo vse pod kontrolo. Kot nenadomestljive nas bodo vsi pogrešali in imeli radi.

A vedeti moramo, da je naša nenadomestljivost zgolj iluzija, ki ji ni treba verjeti. Zaradi nje se ni vredno pripeljati v izgorelost, kjer nam bo dokazano, da smo še kako nadomestljivi.

"ISTA RAVEN LJUBOSUMJA"

Včeraj sem prisluškovala zelo zanimivem pogovoru para mojih let.
Punca razlaga svojem fantu, kako zelo je vesela, da je on bolj zaprt in sramežljiv tip človeka, ker zato manjkrat pride v situacije, zaradi katerih bi ona lahko bila ljubosumna. Če bi bil na primer na zabavi on preveč sproščen in ekstrovertiran, če bi se pogovarjal tudi s puncami, če bi se ljudje preveč sprostili ob njem, bi se ona počutila slabo. Zato ji je ljubše, da je tak, ne pa kot nek drugi fant, ki ji je sicer zelo všeč, ampak ravno zato, ker je odprt, prijeten, duhovit in ga imajo ljudje radi, bi ji povzročal ljubosumje in ji zato ni všeč.🤫

Potem mu je razlagala kako sta s prijateljico ugotovili, da si moraš najti fanta, ki je na isti ravni ljubosumja. In fant je kimal in se strinjal.

Ja, ista raven ljubosumja je vabljiva, udobna in varna. Ničesar kar nočemo ne sproža. Ni nam treba iti v zavestno spoznavanje in spreminjanje sebe. Ampak “ista raven ljubosumja” pomeni tudi ogromno statiko za naš duhovni razvoj.✋

Ta punca na ta način nikoli ne bo očistila ljubosumja, ki je mimogrede blokada, ker bo ustvarila idealne pogoje zanj (našla si bo tip fanta, ki ji ga ne bo sprožal). Posledično se tako ne bo znebila tega destruktivnega programa, ki je največja ovira prav njej sami.

Fant pa nikoli ne bo imel motivacije, da bi se energijsko postavil na noge, da bi se odprl in postal bolj samozavesten (kar ne pomeni, da bo zato varal), saj bo njegova želja po tem vedno potlačena iz strani energijsko močnejše partnerke.

Kaj torej je tako zelo dobrega v “isti ravni ljubosumja”, če dolgoročno ne pripelje nikamor, razen do statike in na koncu bolezni, zaradi energisjkega disbalansa, zakrčenosti in kontrole.

Ta zgodba se mi zdi odličen primer tega, kako smo se za voljo varnosti, sploh ženske, pripravljene odpovedati razvoju in boljši izbiri. Tako kot pravijo, da je nekaterim ženskam celo všeč, da se njihov mož po poroki zredi in izgubi samozavest, zato ker potem vedo, da itak ne bo dobil nobene druge in so lahko mirne.

Tak nivo sebičnosti je v resnici slab za oba in nam prinese le kratkorično ugodje, dolgoročno pa raj za podpiranje ega, zato se nikar ne naslanjaj nanj.

FINANČNI PRETOK

Denar nam daje določeno varnost. Ampak kaj se zgodi, ko denarja zmanjka in ga ni niti nikjer na vidiku? Vir iz katerega je navadno prihajal se nepričakovano umakne, nepredvideni dogodki nam podrejo finančni plan. Nujno potrebujemo dodaten vir dohodka, ampak pred sabo ne vidimo nobene logične možnosti iz kjer bi lahko prišel. 😧

Ko poskušamo rešiti svojo finančno situacijo, se vedemo zelo “odgovorno”. Preštevamo denar, varčujemo, vsak dan premišljujejo, se sekiramo, preračunavamo in delamo scenarije. Ob tem pa smo navadno povsem zakrčeni, zaskrbljeni in negativni. Ampak koliko denarja smo že zaslužili s tem, da smo se sekirali, da ga nimamo?🤔

Kadar se zakrčimo zmanjšamo svoje gledišče na par metrov okrog sebe. Ko z logiko rešujemo svoje finančne težave in smo zraven še zakrčeni, bodo naše ideje zelo suhoparne in naša energija neprivlačna za finance. V našem resorju bodo le možnosti, ki se nam zdijo verjetne glede na naše pretekle izkušnje. Vseh ostalih možnosti ne bomo videli, četudi bodo pred našim nosom ali pa jih ne bomo dopustili, ker niso to, kar smo si predstavljali.✋

Naš um v tem stanju ne vidi, da lahko denar pride po drugačni poti, na drugačen način in da lahko pride tudi posredno skozi situacije, ki ji ne bi mogli nikoli predvideti. Morda se nam pojavi priložnostno delo, lahko nas kdo povabi na kosilo ali počitnice, morda bo kdo čistil svojo omaro in nam ne bo treba kupovati novih stvari, morda pridejo nove stranke, morda tik pred zdajci dobimo veliko naročilo. Vse je mogoče!🙏

Le ostati moramo odprti in pozitivni. Denar je energija. Za to da jo dobimo v tej obliki, potrebujemo dober finančni pretok. Ta je možen le ko smo neobremenjeni. Morda finance ne bodo prišle tako kot smo si mi predstavljali, ampak bodo prišle!
To ne pomeni, da čakamo, da se nam zjutraj na nočni omarici pojavi denar, ampak le, da smo aktivni z mirom v sebi.

Zato pravim; bolj ko si brez denarja, bolj se smehljaj, bolj bodi pozitiven in veder. Morda bo to izpadlo neodgovorno za druge, zate pa bo to edini pravi magnet za denar.

"VSE PO SVOJE"

Ljudje se zelo na grobo po karakterju delimo na tipe voditelja in tipe sledilca. To je nekako normalno in potrebno. Ampak tisti, ki ne sledi ni še avtomatsko voditelj, lahko pa je zgolj zelo naporen zase in za druge ljudi.

Vsak dober voditelj pravzaprav zna tudi slediti in je v tem tako dober, da lahko postane voditelj. Kot prvi Lao Tzu: “Če bi rad vodil ljudi, se moraš postaviti pod njih. Če hočeš ljudi voditi, se moraš naučiti, kako jim slediti.” 🙏

Slediti ne pomeni biti v ozadju, brez idej in lastnega mnenja, ne pomeni slepo slediti črednemu nagonu. Slediti pomeni sposobnost iti v tok, ga podpirati in spustiti svojo osebno voljo ter se dati na razpolago skupini in njeni dinamiki. Pomeni določeno fleksibilnost, mehkobo in modrost prilagajanja danim razmeram. V sledenju ni prostora za uveljavljanje svojega prav, ni prostora za trdoto in kompliciranje.

In ljudje, ki ne znajo slediti, bi radi bili voditelji. Radi bi druge ljudi skanalizirali v svojo resnico in delali vse po svoje. A samosvojost ni voditeljski potencial, ampak le pokazatelj trdote in nezmožnosti spuščanja svoje resnice.🤔

Če gremo vsi v levo, grem jaz v desno. Če pada dež, zakaj ni sonce. Če so ukrepi takšni, zakaj niso drugačni. Če se vsi dogovorimo, da bomo hodili v enem tempu, želim jaz v drugem. Če bi vsi jedli nekaj za kosilo, bi jaz rad jedel nekaj drugega.

In ljudje, ki se upirajo in borijo okrog majhnih vsakdanjih stvari, se ponavadi ves čas borijo tudi z življenjem samim. Ne znajo sprejeti stvari takšnih kot so, ker je njihova resnica vedno bolj prava in od drugih zahtevajo, da oni sledijo njim. ☝️

Te lastnosti pa nas žal ne bodo pripeljejo do voditeljskega položaja, ampak si bomo z njimi le oteževali lastno življenje in življenje drugih, ker se bomo vedno pritoževali, ker bomo zavirali proces, ker nas bo treba vedno trerirati posebno.

Dober voditelj je inovativen in svobodomislen, ampak zna hkrati pihati v isti rog, ker ve da njegova volja ni primarni cilj.

Torej, če nočeš biti samemu sebi v breme in če želiš biti tisti, ki mu drugi sledijo se najprej nauči slediti sam. Tisti, ki je proti, ni še avtomatsko tisti, ki ima prav.

REŠEVANJE TEŽAV Z MIKROSKOPOM

V našem življenju imamo področja, ki nam gredo dobro od rok in področja, kjer se še lovimo. Nekdo ima finance, pa ne zna uživati življenja. Nekdo je uspešen v poslu, pa mu škripa doma. Nekdo ima zdravje, pa nima veselja za življenje. Nekdo ima partnerstvo, pa nima financ. In vsak človek, želi rešiti področje, ki ga muči. Ta mu predstavlja trn v peti in razlog zakaj se ne more povsem oddahniti. Temu nesojenemu področju želimo zato, da bi ga spravil pod streho, posvetiti največ svoje pozornosti.

Tako eno problematično področje izvzamemo iz življenja zato, da bi ga lahko posamezno preučevali in se z njim ukvarjali. Postavimo ga pod drobnogled. Izločimo ga iz konteksta, iz celote in večplastnosti življenja, da ga bomo lahko skrbno, podrobno, usmerjeno in natančno reševali. Več pozornosti in razmišljanj, kot bomo usmerili vanj, več možnosti je da ga rešimo. Bližje, ko bomo gledali, bolj bomo videli. 🔭

Če je področje morda povezano s finančnimi težavami, se bo tako okoli tega vrtelo celo naše življenje. Bili bomo zategnjeni in fokusirani. Vse upe bomo polagali na to področje češ “samo še to poštimam, pa bo”. Ostala “dobra” področja pa bomo zanemarjali, kaj šele da bi bili zanje hvaležni. Zaradi sence, ki jo nanje meče eno problematičo področje, tudi teh ne bomo uživali.

Seveda, če težave rešujemo z mikroskopom! ✋

Medtem, ko smo prilepljeni na lupo in je to vse kar vidimo, pozabimo, da gledamo skozi mikroskop. Pozabimo, da je ta problem izbran, majhen segment našega življenja in da to ni njegova prava velikost. Pozabimo, da smo ga samo povečali! Pozabimo, da je to kar gledamo v resnici majhen delček, življenje okrog pa je široko in veliko.

Izgubimo perspektivo! Izgubimo širino gledanja. Izgubimo občutek za umeščanje tega problema v širši kontekst. Izgubimo veselje za druge aspekte življenja, ker jih ena težava zagreni in nam vzame veselje.

Vsak obdeluje svoj vrt, vsak se briga za svoje probleme in lepe stvari gredo mimo nas. Pozabimo, da se lahko za hip odlepimo od povečevalnih stekel in pogledamo okrog. Ko dobimo perspektivo si lahko rečemo; “Imam težave, ampak še vedno sem lahko srečen/na! Življenje ponuja toliko več!”

ŽIVLJENJE JE IGRA

Življenje ni tako zelo smrtno resno.

V resnici je lahko prav hecno.🌞

Vedno sem si rekla, da se nam angeli smejijo, ko gledajo kaj vse delamo na Zemlji.

Verjetno je iz višjega stanja zavesti naše početje, naše sekiranje, naša nepotrpežljivost in to, koliko težav delamo sami sebi, izredno smešno! Vrjetno smo videti kot muhe, ki se zaletavajo v šipo, ker hočejo ven.

Duhovite so tiste stvari, ki jih nekdo dela v nevednosti, ki jih dela zaradi neznanja, pa tega niti ne ve. Smešno nam je do kako nesmiselnega vedenja lahko pripelje nezavedanje. Iz takega gledišča je neko obnašanje lahko povsem neverjetno.

Kot da nekdo ne bi znal odpreti vrat, ker sploh ne bi vedel kaj je kljuka in kakšno funkcijo imajo vrata.
Ko bi ga gledali kako poskuša uničiti vrata, ker bi mislil, da so nevarna, ko bi jih natančno preučeval, da bi ugotovil kaj se dela z njimi, ko bi se začel zabijali v njih, ko bi morda začel risati na njih ali jih uporabljati za kaj drugega, bi se smejali, hkrati pa bi lahko bili sočutni.

Zato je dobro, da vemo, da so naše težave in naše obnašanje za nekoga komedija. Verjetno zabavamo duhovna bitja nad nami. Verjetno je vse skupaj še bolj smešno, ker smo ob tem še tako smrtno resni in celo mislimo, da vse vemo.

In osvobajajoče je, ko se lahko še sam zabavaš ob svoji lastni nevednosti in omejenosti. Pomaga, če so ti smešne tvoje lastne blokade, to, kaj vse te zmoti, to, da ne vidiš in ne veš. Humor vse razbremeni. 😅

Ampak, da se ti zdi človeška neumnost simpatična, moraš najprej vsaj vedeti, da je neumnost. Če ne veš niti, da ne veš, te tvoja neumnost nikoli ne more nasmejati.

MEGLA

Jutra so vedno bolj hladna. Megla se spušča nizko, da skoraj ne vidimo pred sabo. V tem času, sploh to zimo, ko smo postavljeni še pod dodatne preizkušnje, pa megla nemalokrat vstopa tudi v nas same. Že zjutraj nas lahko preplavijo težki občutki in se sprašujemo; zakaj? Tako kot imamo jutra, ko nas zbudi žarek sonca, ki nas napolni z obilo upanja in volje, so del našega življenja tudi dnevi, ko je megleno, ko ne vidimo naprej.

Ne, teh dni ne moremo vedno posuti z obilico pocukranega “hajpanja” in zanikanja. Če je megla je pač megla. Te dneve je treba pregurati. Sprejeti vzakup. Ja, ne vidimo jasno, nimamo vedno smisla tik pred sabo, včasih ni lahko videti zakaj nekaj delamo, zakaj se nam nekaj dogaja, ampak kaj lahko naredimo? 🤔

Kaj nas lahko vodi v dneh, ko ne vidimo, ne vemo in ne razumemo? Lahko slepo hodimo naprej. Naj nas vodita vera in zavedanje!

Vera je ključnega pomena v našem življenja. Vera in zaupanje v pravičnost Vesolja. Vera v brezmejno moč Energije! Vera, da je Življenje vedno na naši strani. Vera je osnova za popolno predajo. Verjameš tudi, če ne vidiš in ne veš! Lahko bi rekli, da je vera za tiste, ki so maloumni in ne zahtevajo dokazov, ampak vera je stvar modrih. Tam kjer je vera, je pot.💫

Druga stvar, ki se je držimo, ko se znajdemo v megli je zavedanje. Zavedanje prižiga luč v temi. Zavedanje, da tudi če nečesa ne vidimo, to ne pomeni, da tega objektivno ni. Če hodimo v megli se zdi kot da gremo v prazno, da je vsak naš korak nesmiseln, ampak četudi ne vidimo, so stvari proti katerim se premikamo, še vedno tam. V megli ne zaupaj svojim čutom in svojemu umu, ker morda le preizkušajo tvoj pogum in tvojo vero.

Meglena jutra napovedujejo sončen dan, zato se jih ne ustraši, ne ustavi se, ne obračaj se, hodi naprej. Na slepo. Samo z vero in zavedanjem delaj korake. Ja vem, da bodo koraki plahi in počasni, vem, da je noga težka, ampak nikoli ne se ustavljaj. Edina pot je naprej. Aksiom Vesolja je gibanje. Ko motivacije ni, naj ti ostane vera, ki verjame, tudi ko nečesa ni. Naj te ne bo strah hoditi na slepo. Vedno si na varnem in nad tabo vedno bdi roka Kreatorja! Samo zaupaj!

NAŠ UM JE NAJBOLJŠI ILUZIONIST!

Ljudje sveta ne vidimo takšnega kot je, ampak takšnega kot smo. Kolikor ljudi, toliko interpretacij tega sveta. Eni vidijo lepoto in uživanje, eni pa samo trpljenje in muko.

Kako vidimo pa je predvsem odvisno od tega koliko smo dovzetni za iluzije našega uma. Otrokom so čarovnikovi triki fascinantni in vidijo, da se je zajec res pojavil v klobuku, odrasli pa vedo, da je to le simpatična ukana, ki prevara našo zaznavo in naše čute, da nekaj izgleda resnično, čeprav ni.🔮

In če nismo uvedeni v čaranje našega uma, nas ta zlahka ukani. Uroči nas naš lastni um. Včasih nam pričara iluzijo pred očmi, ki deluje tako resnično, da ji ne moremo ne verjeti!

Ena od iluzij s katero se pogosto poigra naš um je ta, da okoli nas ustvari iluzijo zarote. Um pričara, da ko nam življenje ne teče v skladu z našim egom, začnemo verjeti, da so se stvari zarotile proti nam. Ko se ujamemo v cikel neprejemanja in nezadovoljstva povsod okrog sebe vidimo krivico. Jezni smo na tiste, ki jim uspeva in jim gre boljše od nas. Zdi se kot, da je življenje drugih lahkotno, nad nas pa se je nekaj spravilo. 🤔

Zdi se nam, da je vse uperjeno proti nam in menimo, da si tega ne zaslužimo. Postajamo zagrenjeni in nesrečni. Nočemo sprejeti, da se nekaj ne zgodi tako kot smo si zamislili. Naš odziv je grenkoba. Vsak dan bolj nasedamo iluziji, da smo tragičen lik, na katerega se je spravilo življenje. Da nam drugi zanalašč ne pomagajo ali pa nam ne povedo skrivnega recepta. Da vsi vedo nekaj več, vsem je prizanešeno, mi pa nastradamo, ne glede na to kako se trudimo.

Tale iluzija nas lahko premami, da se ne moremo spraviti iz črne luknje nezadovojstva in zagrenjenosti.
Kako ugotoviti, da čara naš um? Čeprav je res tako občutiti in je vse skupaj tako prepričljivo, moramo vedeti, da smo padli pod urok. Nad urokom se lahko obdržimo in ubranimo le z Višjo vibracijo. Z vibracijo sprejemanja in Ljubezni.

Ko se ti dogajajo “slabe” stvari sprejmi, kar ti je “naloženo” in se nasmehni. Naj te grenkoba ne potegne vase! S tem se bo iluzija zarote sama razblinila. Videl boš, da je bila le delo iluzionista. Resnica je ta, da lahko vse vidimo drugače in predvsem lepše!

NAŠA ENERGIJA, NAŠE KARTE

Ljudje ob rojstvu dobimo svojo osnovno življenjsko energijo. Takšno, ki nam pripada. Takšno, kot jo ustvarja trenje sporočil (informacij/programov), ki so naložena v naši duši. Sama rečem, da je naša osnovna energija podobna “kartam” , ki so nam dodeljene pred začetkom igre. Ali smo dobili dobre ali slabe ni pomembno, kajti tekom igre se lahko vse obrne. Tisti, ki so dobili “dobre” karte jih lahko zaigrajo in tisti, ki so jim bile razdeljene “slabe” , lahko dobijo nove.

Če bomo karte zadrževali pri sebi, če se bomo pritoževalii nad njimi, če bomo zavidali tistim, ki so začeli z boljšimi in govorili, da je njim lažje, potem bomo ostali tam, kjer smo. Naš start ni pomemben, pomemben je premik, ki ga naredimo.🤔

Sama nisem bila med tistimi, ki so jim bile razdeljene prav dobre karte. Moja osnovna življenjska energija je bila medla, razpršena, počasna, toga in zaspana. Kot da je ulenjena, da nima pravega utripa in da počasi teče skozi moje meridiane.

Kazala se je v moji nezbranosti, v moji zmedenosti, pomanjkanju življenjske moči, počasnem odzivanju, kompliciranju, neodločenosti, zaprtosti, sramežljivosti, težavam pri realiziaciji stvari. Ljudje so me videli kot zmedeno in tiho Tjaško, ki ne bo nič iz nje. In to bi bilo tudi res, če se ne bi trdno odločila, da bom svojo osnovno življenjsko energijo nadgradila.💫

Kajti s to energijo ne bi mogla delati stvari, ki sem si jih želela in s to energijo ne bi mogla živeti življenja kot ga živim danes. Svojo energijo sem morala prevetriti tako da sem sprejela dotok bolj sveže energije, da sem si “naložila” drugačne notranje programe in očistila nekatere ključne blokade, ki so mojo energijo delale zastano in počasno.To delam še vedno.

Pravtako pa sem se morala obkrožiti z vsemi stvarmi, od ljudi do aktivnosti, ki so imeli nasprotno energijo od moje osnove. Tako sem lahko aktivirala in pridobila tisto, kar v osnovi nisem imela.

In gre za to, da moramo za to, da pridobimo nove karte iti iz cone udobja. Da ne moremo ostati takšni kot smo in delati samo stvari, ki so nam podobne in so nam blizu. Delati moramo ravno obratno! Edino tako bomo lahko premešali karte in igro speljali drugače.

TABLETKA, KI VEDNO POMAGA

Kjerkoli sem in karkoli se mi dogaja, moram imeti na zalogi tisto zdravilo, ki vem, da mi vedno pomaga. Moja prva pomoč. Ni pomembno kakšni so simptomi, ni pomembno kako hudo je, ta stvar me je že neštetokrat rešila. In vedno, ko odlašam, da bi si z njo pomagala, si takoj po tem, ko se jo končno poslužim, rečem: “Joj pa zakaj se nisi že prej spomnila.”💫

Kaj je ta stvar, ki moje počutje v trenutku dvigne, ki poskrbi, da se ne fokusiram več na svoje težave, ki mi pomaga, da pridem iz glave v srce, ki poskrbi, da vidim in čutim širše.

Dam se na razpolago za nekoga drugega! Če bi ljudje vedeli kako zdravilo je to, bi si prizadevali, da bi si s tem zapolnili svoje življenje, da bi to sisitematično vkjučili v svojo rutino. Ni treba, da profesionalno, lahko zgolj ljubiteljsko. 🤔

Ko se dam na razpolago, se moj mali jaz umakne! In z njegovim odhodom, odidejo tudi vse druge stvari, ki so povezane z njim. Odidejo moje samoobsodbe, moji dvomi v sebe, moje tesnobe in skrbi.

Takrat se odpre kanal za nekaj večjega in pomembnejšega, kjer ni prostora za te mini kaprice s katerimi me obremenjuje moj um. Ni časa za moje zgodbice v katerih sem sama glavni junak, kjer se vse vrti okoli mene, kjer je vse proti ali za mene. To zdravilo deluje, ker zdravi pri samem vzroku. Zdravi našo sebičnost in osredotočanje nase, ki je razlog za vse težave. 🙏

Takoj, ko se dam na razpolago, me Vesolje napolni z inspiracijo, z motivacijo, z vero, z znanjem in modrostjo, ki se kar zlivajo skozi mene. Z vsem tem o čemer prej ni bilo ne duha ne sluha. Z vsem tem, kar tudi sama potrebujem. In ko moram to predati, pride še zame. Ničesar ne zmanjka, ne gre v minus, ne praznim se. Vse se samo polni, širi, kopiči, potencira in množi.

In to je zame tableta, ki vedno deluje. Včasih pozabim na njeno magično moč, a me njen učinek vedno znova impresionira.

In tudi tebi želim, da to tabletko uporabiš večkrat, ker nima stranskih učinkov. Sistematično si v svoj urnik dodaj neko aktivnost, ki bi drugim pomagala. Lahko nekoga potolažiš, nekoga nasmejiš ali na različne načine daš na razpolago svoje sposobnosti. Verjemi, ta tabletka bo v trenutku prijela.

KDO JE ZREL?

Zadnjič sem razmišljala kaj so kvalitete zrelega človeka. Zrelost izraža stopnjo v razvoju. Je cilj nekega procesa. Zrelost je dovršenost nečesa. In tako kot jo doseže sadež, jo tudi človek.🍎

V zrelosti se lastnosti, ki so bile prej v potencialu, razvijejo do najboljše verzije.
Če je zrelost najboljša kakovost naših potencialov, potem moramo vedeti kaj je, da ji lahko sledimo. Pustimo to, kaj je naš zadnji stadij v absolutnem smislu, ker tega niti ne vemo, lahko pa opišemo zrelost, ki jo lahko dosežemo tekom tega življenja.

Kot prvo, da bi razumeli kaj pomeni zrel človek, moramo vedeti, kaj človek je. Človek je večplastno bitje - telesno, umsko in duhovno. Ko gledamo njegovo zrelost je nikoli ne smemo ocenjevati samo iz enega stališča. Njegova zrelost je dovršenost vseh aspektov in nobenega ne moremo zanemariti. 💫

Zrelosti torej nikakor ne moremo ocenjevati le po fizičnih lastnostih in starosti, ker nam leta nič ne povedo. Prav tako pa tudi intelektualne sposobnosti niso dovolj zato, da lahko rečemo da je nekdo zrel.

Kaj torej opisuje človeka, ki je zrel? Zrel človek je zame nekdo, ki ni identificiran s svojim egom. Ki pozna sebe in ve iz katerega vzvoda deluje. Ki je ozaveščen do te mere, da lahko brez ogroženosti sprejme kritiko, ne jemlje vsega osebno in nima potrebe, da se ščiti in brani, ampak v miru sprejema tuj pogled.🙏

Zrel človek je nekdo, ki je čustveno uravnovešen in ni labilen za zunanje okoliščine. Ki ni v oblasti svojih instinktivnih čustev in nagonov. Ki nima potrebe po tem, da se dokazuje in igra. Ki sebe sprejema in hkrati ve, da se lahko spreminja.

Zrel človek se zaveda svoje majhnosti in ve, da ni središče Vesolja. Ima ponižnost in spoštovanje do Večjih stvari od sebe. Ta ponižnost mu daje empatijo, sočutje in hvaležnost.🌌

Zrel človek se uči skozi izkušnje in pridobiva modrost. Ko ima modrost ne potrebuje pravil, ampak se odziva situaciji primerno, spontano, po občutku.

Zrel človek vedno prevzema odgovornost in nikoli ne krivi ničesar. Zrel človek prenese to, kar mu je naloženo in se tega ne otepa. Sprejema težo svojega življenja in svojih odločitev, ker ve, da tega ne more nositi nihče drug.

To je zame zrelost.

ODPUSTI MI

Stvar, ki jo najtežje prenašam so tihi dnevi. Sama spadam med tiste, ki se brez težav “skregajo”, ampak tudi hitro pobotajo. Nikoli nimam želje, da bi vlekla zamere, ker ne maram morastega vzdušja.

Ampak ljudje smo si različni in včasih moramo trenirati tudi v takšni situaciji. Kadar mi je kdo zaprl srce in se mulal, sem se počutila grozno in nisem vedela kaj naj naredim, da bi se to končalo. 😢

Skakala sem okrog tega človeka, bila prijazna, se mu opravičevala, bila klovn, postrešček, ampak nič ni pomagalo, da bi poplačala svoj “greh”.

Zakaj? Zato, ker pri temu nisem imela prave energije. Ker sem bila tudi sama v bolečini. In ko s svojo bolečino poskusimo ustaviti bolečino drugega, to nikoli ne deluje. Ko s slabo vestjo, krivdo in skrbjo rinemo v drugega je samo še slabše. Čeprav se je zdelo, da mi je mar za njegovo počutje, se je šlo predvsem za moje. Meni ni blo všeč to vzdušje in sem želela, da mi odpusti zato, da bi lahko bilo meni boljše. 🤔

In v tej situaciji je naposled delovalo le to, kar je bilo najtežje narediti. Odpreti srce brez krivde in slabe vesti, medtem, ko je nekdo zraven tebe slabe volje. Se najprej oprati svoje krivde, sprejeti svoje napake in si dati dovoljenje, da se počutimo dobro. Sprejeti, da je njegova slaba volja njegova odločitev in da mi s svojo bolečino tega ne morem spremeniti, ampak samo dodajamo olje na ogenj.

Ko sem to naredila, se je moja energija razbremenila. Nič več klečeplazenja in poskusov, da nekoga razveselim. Bila sem prosta neglede na njegovo obnašanje💫

Ko tuja slaba volja ni več vplivala name, je ta oseba ponavadi videla, da to nima več pomena in je počasi popustila. S tem, da ji nisem dajala več pozornosti in sem živela svoje življenje, sem tudi njo spodbudila, da se osvobodi.

Morda za koga to zveni brezčutno, ampak krivda in dobrikanje iz bolečine nikoli ne pomagata. Opravičimo se iz srca, potem spustimo. Kaj nekdo naredi z našim opravičilom ni več v naših rokah. Moramo se razbremeniti potrebe po tem, da spreminjamo tuje stanje zato, da bo nam boljše. Vse, kar lahko naredimo je, da sami odpremo srce in ostalo bo sledilo.

"KAJ BI NAREDIL JEZUS"?

Višje vibracije so zame skoraj edina stvar, ki me zares navdušje. Ja, saj so mi všeč lepe obleke, umetnost, dobra hrana in tako naprej, ampak nič name ne naredi takšnega vtisa, kot te Svetle, Božanske vibracije. Tako bogata izkušnja, tako izvenzemeljska, tako izpolnjujoča. 🌌

In pridejo za nekaj časa in spet gredo. Vibracije so tako visoke, da se na njih ne morem obdžati dolgo. Posrka me materialni svet, skrbi, strahovi in moja antena jih ne more več loviti. Kaj lahko vsak človek naredi, da bi bil čim več v stiku z njimi?

Za to, da smo v višjih vibracijah, se moramo obnašati tako kot bi se obnašal Buda ali Jezus, drugače teh vibracij ne moremo pritegniti na svoj radar. Obnašati se moramo Vrhunsko moralno.💫

Če si človek želi biti stiku s temi vibracijami, mora biti z njimi kompatibilen. Mora imeti v sebi nekaj, kar lahko ulovil te vibracije. Na nezadovoljstvo, sovraštvo, negativna čustva zagotovo ne pridejo.
Najboljši radar za te vibracije je zagotovo brezpogojno sprejemanje. Vsega in vsakega. To je višja morala.

Višja morala niso človeška pravila in človeški občutek za to kaj je pravično. Višja morala je to kar sovpada z Zakoni vesolja, ne glede na to, kako nekaj izgleda za nas iz zemeljske perspektive.
Jezus je že 2000 let nazaj učil, da Višja morala ni zob za zob, ampak brezpogojna Ljubezen. 🙏

Človeška morala pravi, da bo pravici zadoščeno, ko udarec vrneš, Jezus je rekel, “če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še drugo”.

Takšno delovanje ali vsaj naravananost tako delovati skozi življenje, nam prinese možnost, da se lahko priklopimo na višje vibracije in v njih prežimo življenje. In ni visokih vibracij, brez čiščenja nizkih. Ne moremo se samo posuvali z rožicami, nič starega pa spustiti. Če nam je Svetloba dragocena, bo naša duša že našla načine, da se očisti.

In to je svet, ki ga kot civilizacija šele odkrivamo. Je področje brezmejnega raziskovanja tega kako deluje energijski svet. Odprto srce in sprejemanje za vsako ceno. In seveda, daj si potrpljenje, daj si čas. Sprejmi, ko ne zmoreš, sprejmi, da si tam kjer si, bodi hvaležen za to, kar imaš in delaj korake v to smer. Tja nas potiska evolucija, zato ujemi val.

KO PAMET ODPOVE

Inteligenca zelo visoko tangira v našem svetu. Na njo se zanašamo vedno in povsod, kot posamezniki in civilizacija. Ampak ali opazimo, ko se naša lastna pamet uperi proti nam samim? Freud je napovedal; “Intelligence will be used in the service of the neurosis.” In zato se moramo naučiti razlikovati kdaj je inteligenca koristen operacijski sistem in kdaj nam prav ta sistem škodi! 🤔

Ko bomo prepoznali, da nas naša lastna pamet lahko spravi ob pamet, je pomembno, da jo opustimo in preklopimo na druge sisteme. Da se znajdemo v negotovosti in temu, da ne vemo in ne razumemo. Nasprotje funkcioniranju z umom in pametjo je predaja in zaupanje v Višjo silo. Glavni argument inteligentega človeka proti temu pa je miselnost, da s predajo žrtvuje svojo inteligenco, kar nikakor ni res. Le preklaplja med njima.

Inteligenten človek pravzaprav zna presoditi kdaj mu inteligenca služi in v katerih situacijah mu ne več. Kdaj melje v prazno, kdaj je “server” preobremenjen in kdaj umu nalagamo naloge, ki presegajo njegovo funkcijo. Problem inteligentnega človeka pa je ravno obratno, da misli, da vedno zmore in da lahko vedno vse ve. Ne zaveda se svojih omejitev in se ne more pomiriti z njimi, zato nenehno preobremenjuje svoj um. V teh okoliščinah se ta pokvari.

In človek, ki ne ve, da ne ve, ne more slediti in se nasloniti, ne more preklopiti na deug sistem obratovanja. In to je tisto, kar mu manjka.

Otroka dela učljivega in dojemljivega za novo ravno to, da ve da ne ve in to, da ve, da nekdo drug ve boljše. Ljudje pa kadar stoprocentno zaupamo svoji pameti, večinoma ne vemo, da ne vemo in ne zaupamo nikomur, ki več ve. V nekaterih okoliščinah je to samo Višja sila. 🌌

In njej se ne prepustimo zato, ker nam ni mar, ampak ravno zato, ker nam je. Ne zato, ker smo manj inteligentni, ampak zato, ker smo bolj.

PRAZNIKI

Sama te dni praznujem moč Luči. Praznujem moč Svetlobe. Nisem obremenjena z vero kot institucijo, sem pa odprta za to, kar lahko prispeva s svojim naukom. ⭐

Vse kar sem do danes spoznala, vse kar me je navdušilo, prevzelo, povzdignilo, naredilo ponižno in hvaležno, je bilo povezano s Svetlobo. Konkretno in dobesedno s Svetlobo. Ko zaprem oči jo vidim. Vidim kako se prižiga v meni. Energija, ki je Svetla ne razjasni prostora, ampak našo zavest. Vse odpade, kar ni Ljubezen in strahu ni več. Luč razkrije vse. Ostane samo to, kar je iz nje.

Jezus je učil Ljubezni. V časih, ko je bila ljudem tuja. Bil je luč v temi. Učil je skozi prilike in pripovedi, ki si jih pogosto ne znamo razlagati, ker pozabimo na kontekst časa, pozabimo na moč simbola in metafore. Dodajamo toga pravila, ki dušijo sam nauk. Ljudje osvajamo njegovo znanje počasi. A se učimo. 🙏

Vse, kar sem do danes ugotovila skozi svojo izkušnjo, je točno to, kar je bilo podano že toliko let nazaj. In to znanje ni ekskluzivno, povezano z eno doktrino, to znanje je univerzalno in ga imajo in so ga imele tudi druge religije. Zato ni občutljivo na zob časa, ampak drži še danes in bo držalo vedno.

“Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.”

Skozi Ljubezen se vračamo v to, kar smo in tja iz kjer smo. Čeprav je včasih tako daleč od tega kar izkušamo dan za dnem, je takrat, ko se ji približamo hkrati tako domača, poznana in resnična. Kot da smo iz nje narejeni. Nauk o brezpogojni Ljubezni je navodilo za pot nazaj Domov. Jezus je s svojim življenjem dal primer, simbolno ali dobesedno. Zgled človeštvu in posamezniku.💫

Zato sama na Božič izrazim spoštovanje in hvaležnost za ta pouk, ki ni edini, ampak ima izjemno lepoto, ki ni nujno samo običaj, ampak je lahko način življenja.

OBRAMBNI MEHANIZMI

Ne boste verjeli, če rečem, da polovica naših odzivov in obnašanj prihaja iz kategorije; Obrambni mehanizmi! Kot pove ime gre za obrambo pred nečim. Kot pa nakazuje beseda mehanizem je to ponavadi utečen in avtomatiziran proces. Vsak razvije specifične načine, nekateri očitne, drugi sofisticirane in prikrite. V vsakem primeru pa je to varnostni sistem, ki ga oblikuje in upravlja naš ego. Ego, ki sebe želi zaščititi pred bolečino. Bolečina pa se nahaja tam, kjer smo že ranjeni in naše rane niso zaceljene. In ker zares pogosto posežemo po teh mehanizmih, je prav, da se vprašamo koliko so učinkoviti in koliko nas zares varujejo?

Obrambni mehanizem se lahko sproži, ko že čutimo bolečino ali pa se sproži na osnovi predvidevanja, da nam preti potencialna bolečina. Pri tej oceni se naš ego zanaša na informacije, ki jih črpa iz asociacij in naših preteklih spominov. Naš fant reče nekaj podobnega kot naš oče, ki nas je prizadel, zato se znesemo nad fantom. Če nam je nekdo pri srcu se delamo, da nam je vseeno, da ne bomo spet razočarani. 💔

Ampak kolikokrat med tem, ko se z obrambnimi mehanizmi ščitimo pred fiktivno bolečino, v tistem momentu sebi in ostalim povzročamo realno bolečino?
Kolikokrat smo s svojim odzivom nekomu naredili krivico, ker smo nanj projecirali neke svoje slabe izkušnje, kolikokrat smo s tem prikrajšali in omejili sami sebe? Kolikokrat smo s takšnimi odzivi in obnašanjem poustvarili situacijo, ki smo jo pravzaprav želeli preprečiti? Kolikokrat smo s svojim strahom pravzaprav priklicali nekatere situacije, ki smo se jih bali?

Je torej obrambni mehanizem res nekaj kar nas brani, ali je mehanizem, ki nas rani?

Obrambni mehanizem nas sicer res brani pred bolečino, ampak nas brani tudi vsem, kar je dobro! Brani nam, da bi zacelili in ozdravili rane, zaradi katerih ga sploh imamo. Blokade, pred katerimi imamo vsi močne ščite, so tiste, ki včasih potrebujejo drezanje, zato, da jim damo končno malo pozornosti in nege. Da se nehamo izogibati bolečini, ampak rešimo njen vzrok.

PRENEŽNI ZA TA SVET

“Ste empat?” ...“5 znakov, da ste senzibilna oseba.”.... “10 vrst izjemno občutljivih ljudi.”...Vse to so naslovi člankov, ki sem jih opazila v zadnjem času.

Biti ultra senzibilen za okolico in ljudi, zaznavati čustvena stanja ljudi, energije, biti intuitiven, imeti dobro razvite čute, napovedovati prihodnost, biti dojemljiv za duhovni svet, biti poglobljen, miroljuben, sočuten... Vse to so nove moderne lastnosti, ki so bile mnogo časa zapostavljene, ampak zdaj prihajajo v ospredje in se lahko z njimi celo pohvalimo.

Čeprav tudi sama mislim, da bodo te lastnosti v prihodnosti igrale ključno vlogo in bodo prodirale tudi na vodstvene položaje, moramo vedeti kako s temi lastnostmi ravnati. Moramo vedeti kdaj je prav naša ultra senzibilnost v resnici le opravičilo in krinka za naš ego.🤔

Sama sem vse od naštetega. Sem senzibilna, hitro začutim ljudi, sem dojemljiva za energije, odzivam se na njih, sledim pretežno svojim občutkom in intuiciji, nekatera okolja in ljudje so mi naporni, ker zaznam preveč stvari, ki jih drugi spregledajo...

A hkrati je z mojo senzibilnostjo včasih prišla pretirana občutljivost, pretirana problematičnost, zmedenost, užaljenost, neprilagodljivost, strah, želja po tem, da se me tretira kot porcelanasto posodo, samo zato, ker sem občutljiva.😢

Nesprejemanje ljudi, jemanje stvari preveč osebno, užaljenost, umikanje pred svetom, očitki ljudem, postavljanje nad “povprečne” ljudi, nesposobnost soočanja z realnostjo, z materialnostjo, se marsikdaj lahko predstavijo kot nedolžna in vzvišena senzibilnost.

Počasi sem ugotovila, da je moja senzibilnost lahko dar samo, če je ne uporabim za ujčkanje svojega ega. Da lahko z njo komu pomagam samo pod pogojem, da se ne obnašam kot občutljiva princesa, ki je prenežna za ta svet. Da lahko senzibilnost uporabim, samo če me prav ta ne bo pokopala.

Če si empat, senzibilen in občutljiv ne čakaj, da se ti svet prilagodi in postane bolj nežen zate, ampak ti postani bolj močen. Ne tako, da te lastnosti zanikaš, ampak da jih nadgradiš, da se energijsko okrepiš. Sama vem, da bodo v tem času odločilne, zato se moramo naučiti nositi z njimi.

Naj tvoj dar, nikoli ne bo tvoj izgovor.

KATERI POGLED JE PRAVI?

Fant pride domov iz službenega potovanja. Punca se veseli, da bo z njim preživela vikend in nadoknadila čas, ko nista bila skupaj. Fant punci sporoči, da ga tudi za vikend ne bo doma, ker ga je prijatelj povabil na praznovanje rojstnega dne. 😮

Punca je potrta in užaljena. Zdi se ji, da fantu ni mar za čas, ki bi ga lahko preživel z njo, da mu prijatelji pomenijo več , da je ni dovolj pogrešal, da se ne drži skupnih planov.

Fant pa misli, da mu punca teži, da ga omejuje. Ne sprejema njenega obnašanja, kajti zdi se mu povsem normalno, da gre ven. Nekaj ji zabrusi in odide.

Na katero stran bi se postavili? Kdo ima bolj prav? V kateri koži ste se večkrat znašli? Kdo bi moral popustiti, kdo ima razlog, da je užaljen? 🤔

Punca je prepričana, da je njen pogled bolj pravilen od fantovega. Da se tako pa res ne dela. Da on vidi narobe! Medtem ko fant vidi, da je njegov pogled boljši in ne razume punce. Težava je v tem, da s svojimi pogledi drug drugemu povzročata bolečino. Prav zato drug pri drugem želita doseči, da bi spremenila pogled, ker bi to ustavilo njuno bolečino.

A ravno v teh situacijah je najbolj pomembno, da drugega ne prepričujemo v svoj pogled in da na svojega nismo navezani. ⭐

Vsak svoj pogled oblikuje na podlagi svojih blokad, svojih preferenc, svojih izkušenj in svojih vrednot. Vrednota punce je ta, da mora biti za fanta na prvem mestu, da ji fant s tem daje vrednost in ji pokaže, da jo ima rad. Iz tega stališča je njen pogled na to situacijo logičen in pravilen. Za fanta pa je visoka vrednota svoboda in samostojnost in to, da je priljubljen med prijatelji in je iz tega stališča tudi njegov pogled povsem normalen.

Naš pogled nikoli ni bolj ali manj pravilen, je le subjektiven. Najbližje objektivni Resnici pa je pogled, ki lahko sprejme vse. Brez, da se podredi, ampak se znotraj sebe pomiri!

In če bi fant in dekle želela to situacijo izkoristiti za duhovno rast, energije ne bi smela vlagati v to, da drug drugega prepričata v nasprotno, ampak bi morala stremeti k temu, da bi sprejela drugačen pogled in prešla svojo bolečino, ki jima jo povzroča.

V vsaki banalni situaciji lahko najdemo potencial za učenje in napredek!

NI TREBA DA NAS ZEBE V MRAZU

V filmu Čarodej in bela kača se sprehajata Vajenec in Mojster, ki sta izurjena za izganjanje demonov. Naenkrat se začne snežni vihar. Mojster reče, da so demoni že na delu in da je to urok. Vajenec mu reče, “Kako misliš urok, če me zares zebe?” Mojster se obrne k njemu in reče; “Potem si že padel pod njegov vpliv.”

Snežni vihar je lahko za nekoga resničen in za nekoga ni. Vajenca zebe in Mojstra ne. Kaj je zdaj resnično? Za nas je resnično tisto čemur verjamemo in čemur verjamemo postane za nas resnično.⭐

To kar doživljamo je res realnost, a ni nujno objektivna Resnica! Četudi nam naši čuti kažejo, da je nekaj res, četudi vidimo na telesu simptome bolezni, četudi vidimo, da je naš račun prazen, četudi je očitno, da nimamo partnerja, četudi imamo dokaze, da nam podjetje propada, je to samo trenutna realnost, ki ji ne bi smeli v celoti verjeti...

Resnica je to, da je denarja dovolj, Resnica je, da je vse mogoče, Resnica je, da so vse bolezni ozdravljive, Resnica je, da je Vesolje pravično, Resnica je, da ima vse svoj razlog...🌌

Resnica so nespremenljivi zakoni Vesolja, realnost, ki jo doživljamo pa je samo zaznavni, materialni, subjektivni in minljivi svet.

Če verjamemo, da je realnost, ki jo doživljamo objektivna Resnica, potem smo vanjo potopljeni, potem doživljamo njene efekte, potem smo padli pod njen urok. Verjamemo, da drugače ne more biti.

In če se potopimo v svojo bolezen, ki je realna, če se potopimo v svoje finančno stanje, ki je realno, če se potopimo v svojo bolečino, ki je realna, je ne bomo mogli spremeniti. Spreminjamo jo lahko samo, če se postavimo nad njo. Če gremo v vibracijo Resnice in njen verjamejo bolj kot realnosti, ki jo trenutno doživljamo.🧘‍♂️

Če želimo spremeniti realnost se moramo dvigniti nad njo. Se morda smejati, ko imamo malo denarja in verjeti, da ga je na svetu dovolj. Ne smemo verjeti svoji realnosti, da denarja ni. Tako bomo svojo realnost lahko spremenili.

V snežnem metežu ni treba, da nas zebe, četudi se nam zdi, da je to edina logična opcija. Morda je to le urok v katerega ne rabimo verjeti, čeprav izgleda realen. 💙

VODSTVO ALI KAZEN

Zgodi se nam, da nepričakovano dobimo denar, na katerega smo že pozabili, točno takrat, ko ga rabimo. Rečemo si “Uau, kako me Vesolje podpira!” Vidimo kako nas servisira, kako nas vodi, kako je za nas poskrbljeno! Potem pa se nam nepričakovano pokvari avto in moramo ves ta denar dati za popravilo. Tega dogodka pa ne vidimo več kot vodstvo in podporo. 🤔

Takrat se sprašujemo kaj delamo narobe, takrat mislimo, da to ni pravično, obtožujemo Višjo silo, Boga, Življenje...

Ampak ali je res to, da kadar nam je nekaj podarjeno pomeni, da nas Vesolje vodi in podpira, ko pa nam je odvzeto je to kazen.

Ne! Oboje je vodstvo. Le ljudje imamo napačno interpretacijo učenja Vesolja.🌌

Ljudje lahko ozavestimo, da nas Višja ureditev vodi, ko se zgodi nekaj kar lahko interpretiramo kot dobro. Ko pa se zgodi nekaj, kar vidimo kot slabo menimo, da se je življenje uperilo proti nam in vidimo situacijo kot katastrofo.

Ampak, ali je to res katastrofa, ali je samo priložnost? Ali to, da nam je odvzet denar res pomeni, da nas življenje muči, da Višja ureditev hoče, da trpimo, da smo slabe volje ali pa morda le preizkuša naše zaupanje, ali Vesolje od nas želi, da se osvobodimo ziheraštva, zaradi katerega se ne moremo oddahniti.🙏

Morda le skozi to, da nam je nekaj odvzeto, da nam je težko, da se nam dogajajo neljube stvari, lahko Vesolje najde načine, da nas vodi po poti osvobajanja.

Višja ureditev nima čustev, nikoli nas ne kaznuje, nikoli nas ne muči, zato, da bi trpeli, ampak vedno zato, da bi nas osvobodila. Ljudje nimamo širše slike. Smo kot otrok, ki mu mama odvzame sladkarije, zato ker ve, da to ni dobro zanj. A otrok tega ne ve.💫

Višja ureditev je milostna do nas, vedno nas vodi! Tudi ko ne izgleda tako.

Ko zbolimo se nam zdi, da smo za nekaj kaznovani, a bolezen je lahko hkati edini način, da se korenito spremenimo. Vedeti moramo, da je Višja ureditev na naši strani
Vedno!

Zato se lahko samo oddahnemo in karkoli se zgodi sprejmemo kot vodstvo!

CIKLI

Življenje je ciklično. Ljudje gremo v življenju, kot tudi v dnevu, skozi različne cikle. Cikličnost je prisotna vsepovsod okoli nas, kamorkoli pogledamo. In v tem lahko vidimo lepoto. 🌌

Cikličnost odnaša in prinaša. Se loči, da se vrne nazaj. Izgleda kot ponavljanje, a nikoli ni. Če natančno opazujemo je vsak cikel malo drugačen, vsak je korak bližje k dovršitvi procesa. Do takrat pa so cikli naša Pot.💫

Proces se vrti v krogu. Ni hierarhije spodaj in zgoraj. Vsak se enkrat znajde v eni točki cikla, vsak v drugačnem času. Ljudje imamo različna obdobja. Ne samo odraščanja in staranja, ampak tudi duhovnega razvoja.

Primerjava je zato nesmiselna. Ko smo v enem delu cikla se ne moremo primerjati z nekom, ki je v drugem. Ne moremo primerjati zime in poletja, ker imata vsak svojo lepoto in svoj namen.🙏

In nobena faza v ciklu ni večna. Vsaka faza mine.

Ko sonce zahaja nas nikoli ni strah, da ne bo prišlo več nazaj. Vemo, da bo. In zato v zahodu najdemo lepoto.

In isto je v življenju. Ko nekaj zahaja, ko se izteka, mineva, odhaja, ni treba da nas je strah, da ne pride več nazaj...Pride čas, ko spet posije sonce, ko se pojavi nekaj novega, ko se nekaj reši, zasije, razbremeni...☀️

In tako spet znova in znova...

BEG V SANJARJENJE

Če sem hotela nekaj biti, sem to vedno znala narediti- v svojem sanjskem svetu. Že kot otrok sem bila mojster sanjarjenja. Sanjski svet je bil moja paralelna realnost, v kateri sem lahko doživljala vse, kar sem želela. Bila sem lahko morska deklica, princesa, dobra vila... In ko sem zares odtavala, se realnosti, ki se je vmes odvijala sploh nisem spomnila. In me ni niti zanimala. Moje sanjarjenje mi je dalo vse, kar sem potrebovala. 🤔

A skozi odraščanje se sanjarjenju nisem odpovedala. Le zamenjala sem like in kontekst v katerem sem se videla. Morda nisem bila več morska deklica, še vedno pa sam bila najbolj priljubljena punca na šoli, komunikativna, zabavna, sproščena, talentirana, uspešna….

V svojem sanjskem svetu sem bila vedno nekaj, kar v realnosti nisem mogla ali znala biti. V njem sem bila boljša in tja sem se zatekala pred bilanco realnega sveta. In bolj, ko sem gradila ta svet, manj potrebe je bilo, da bi delala korake v realnosti. A kljub temu, da je bil ta svet poln zavidljive domišljije in vizualizacije, je sčasoma postal le udobna uteha in beg.😒

Ker sem večino svoje energije in časa namenjala sanjarjenju, zanemarjala pa realnost, je diskrepanca med tem, kar je res in tem, kar si lahko predstavljam, postajala vedno večja. Realnost je postajala tako oddaljena od mojih sanj, da se je bilo vedno težje spoprijeti z njo. In ta razdalja je postajala boleča.

Skozi čas sem ugotovila, da ne glede na to kako pomembne so lahko sanje, si moram priznati, da se razmik med realnostjo in sanjami ne bo zakrpal tako, da bodo sanje postale realnost, ampak da bo moja realnost postala kot sanje. Realnost je tista, ki se mora približati sanjam. Včasih je treba tu začeti krpati luknjo. ⭐

Vprašati sem se morala, kdo sem zares? V realnih okoliščinah, kdo sem v odnosih, kakšne so moje realne sposobnosti? Razmik me je osupel, ampak hkrati prizemljil.

Prišel je čas za delanje korakov tukaj in zdaj. Skozi najbolj surove in preproste situacije, ki nam jih ponudi življenje. In naposled naša realnost postane tako podobna sanjam, da nimamo več potrebe, da bi od nje bežali. Ker smo že tam, ker začenjamo živeti življenje, ki so naše sanje.

INVESTIRANJE

Spomnim se kako se mi je včasih zdelo nesprejemljivo in pretirano, da bi eno uro v svojem dnevu namenila duhovnemu razvoju. “Vsak dan?”, sem si mislila, “Ni šans, nimam časa. To je obveznost! Mogoče enkrat na teden, ne pa vsak dan. Niti slučajno.”

Potem pa sem slišala zanimiv argument. V osnovno šolo sem hodila osem let. Vsak dan, ne po eno uro, ampak tudi po sedem. Nikomur se to ni zdelo sporno. To je normalno. Vsak dan nekam greš in pridobiš neko znanje. Za službo se nam zdi to še bolj logično, ker s tem služimo denar. Nihče te ne gleda postrani, če pošlješ otroka vsak dan v šolo. Če pa sem sama rekla, da na tretmaje hodim vsak dan, so ljudje imeli pomisleke.🤔

V šoli sem se naučila dokaj pomembnih stvari in tudi marsikatero nepomembno. Ko sem se soočala s svetom se nisem znašla v stiski, zato ker ne bi vedela kako se deli celica, kako se delajo ulomki, ampak zato, ker se nisem znala soočati s konflikti, ker nisem vedela kako naj ravnam s svojimi čustvi, s svojimi mislimi, kako naj prenesem poraz, zavrnitev...

Zakaj bi se nam še vedno zdelo tako čudno, da vsak dan vsaj eno uro namenimo temu, da pridobimo to znanje. Znanje za življenje! Znanje o svoji notranjosti. Kajti nihče mi ga ni nikoli podal.💫

In ko sem sprejela, da je moj odpor do vsakodnevnega učenja le ozek pogled, sem danes, ko ga imam za sabo nekaj let, ugotovila, da zares ne pogrešam nobene ure, ki sem jo vložila v duhovni razvoj, niti denarja, bi pa danes pogrešala znanje, ki sem ga pridobila.

Danes bi brez tega znanja živela bistveno manj kvalitetno življenje in se spravila v veliko težav. Investirati v to je bilo vredno, čeprav sem za to potrebovala nekaj časa. ⌛

A ljudje pri takšnih odločitvah ne znamo gledati dolgoročno. Čas in denar, ki ga tako privarčujemo, se nam čez nekaj let ne bosta nikjer poznala, medtem, ko bi se nam veliko poznalo, če bi ju vložili vase. Kaj je eno leto intenzivnega dela na eni blokadi, če smo zaradi tega potem celo življenje svobodni?

Nič ni dolgo in drago, če je vredno. Duhovni razvoj je tek na dolge proge in zanj se moramo odločiti! Ni dovolj, da se izobrazimo le o stvareh, ki nam pomagajo preživeti, če se zraven ne naučimo tudi živeti.

TEŽA LAHKE POTI

Ljudje smo nagnjeni k temu, da iščemo lažje poti. Zakaj bi nekaj počeli, če nam ni treba? Ko imamo na dlani dve odločitvi in ena predstavlja precej vložka, druga pa ne zahteva veliko od nas, sklenemo, da bomo izbrali lažjo pot. In s tem zares ni nič narobe, če bo taka tudi ostala.🤔

Kajti nekatere stvari se na začetku zdijo lahke, a se teren tekom hoje lahko spremeni. Po položni poti, nas lahko za vogalom čaka močvirje ali neprehodna gora. In naše prepričanje, da bo neka pot lažja, se lahko izkaže za zmotno.

In to se najbolj pogosto zgodi pri našem razvoju. Lažje poti postanejo težje in težje poti postanejo lažje. In to se mi je v zadnjem času velikokrat potrdilo. ⭐

Včasih sem se svoji Mojstrici pritoževala in spraševala; ”Zakaj moram jaz trenirati, mojim vrstnicam pa ni treba? Zakaj se jim ni treba poglabljati vase, zakaj jim vse gladko teče, četudi ne spuščajo ega, zakaj jih Vesolje ne preizkuša...?

Modro mi je odgovorila; “Tjaša, ni še konec življenja.” Takrat sem bila zelo mlada. In danes sem vsaj toliko starejša, da vem kaj je mislila. In vsaj toliko starejša, da sem dojela, da se vse v življenju desetkrat obrne. Vsaj toliko starejša, da sem imela priložnost videti kar nekaj obratov iz navidez lažje poti v težjo in hkrati spoznati, da moja navidez težja pot postaja vedno lažja. 💫

Seveda je lažje slediti svojemu egu, lažje se je predati negativni spirali, lažje se je ne spreminjati, lažje je ostati v coni udobja, lažje je biti na varni strani in nikoli tvegati, lažje se je ne truditi, lažje si je zakrivati oči pred resnico, odlagati z delom na sebi, a na koncu ravno to postane težko.

Čeprav se ljudje instinktivno odločimo za nekaj, kar deluje lažje in potihem mislimo, da bomo s takšno izbiro nekaj preskočili, nekaj odložili in pretentali Vesolje ter naše srce, se to nikoli ne zgodi. Kot pravijo; Božlji mlini meljejo počasi, a meljejo neverjetno dobro.

To ne pomeni, da se moramo po nepotrebnem naprezati, da se moramo v življenju samo mučiti in truditi. Nikakor. Vedeti pa moramo, da je najprej setev in potem žetev. Ne moremo prehitro oceniti ali je neka pot lahka ali težka, ker pri duhovnem razvoju ena lahko ustvari drugo.

SEM, TOREJ DELAM NAPAKE!

Ljudje se skozi življenje zelo izogibamo napakam. Ves čas poskušamo ravnati tako, da ja ne bi naredili kaj narobe, da se ja nebi zmotili, spozabili, da se nebi odločili narobe...

Ampak ali je s tem, da naredimo nekaj narobe, res kaj narobe? Ali je nekaj narobe samo z našo interpretacijo tega kaj je napaka in s tem, kako se nanjo odzovemo? 🤔

Življenje ni osnovno in kreirano tako, da mi v njem ne bi delali napak. Ravno obratno. Živeti pomeni motiti se. Napaka je generator razvoja. Napaka je samo izkušnja, je nevtralna in človeška.

A napake se nam zdijo strašne zato, ker se zaradi njih pretirano obremenjujemo in jim nadamo popačen in pretiran pomen. Ko naredimo nekaj narobe nas to pahne v negativno stanje. Govorimo si, da nam itak nikoli ne bo uspelo, da je brezveze, da smo se sploh lotili... Dajemo se v nič, sekiramo se, izgubimo motivacijo.😒

Pravzaprav je problematičen naš odziv na napako in ne napaka sama. Napaka se je pač zgodila. Če bi ob tem ostali pozitivni, napako sprejeli kot del življenja, kot lekcijo, kot razvoj in se zaradi nje ne bi dajali v nič, z njo ne bi bilo nič narobe. Že naslednji dan bi šli naprej in uporabili znanje, ki smo ga z njo dobili.

Ljudje pa svoje napake pestujemo in v njih najdemo razlog, da se ponižujemo in demotiviramo. A napake niso pokazatelj naše nesposobnosti, ampak našega poguma. Tvegali smo, četudi smo vedeli, da nam lahko ne uspe.💫

Nismo stali na sredini križišča samo zato, ker nismo vedeli ali je prava pot desna ali leva. Zavili smo na desno, se zmotili, ampak na koncu vsaj vedeli, da je prava pot leva.

Če smo ves čas v krču, da se bomo odločili narobe, na koncu nič ne naredimo, ampak samo stagniramo. In še nekaj, bolj ko nas je strah napak, več je možnosti, da jih naredimo. Ko smo tako prestrašeni in zategnjeni, ne znamo začutiti in pravilno oceniti neke situacije, zato prej naredimo kaj narobe. Ko izgubimo strah pred neuspehom in napakami, pa so naše poteze bolj naravne, smiselne in uspešne.

Če se nekaj ne sme zgoditi, ker to ne bi bilo dobro za nas, Vesolje poskrbi, da se ne bo. Vse ostalo je dobrodošlo. Zato se lahko samo sprostimo in se motimo naprej. ☀️

GASIMO OGENJ SVOJEGA EGA

Če podpihujejo ogenj, bo ta vzplamtel. Če podpihujemo svoj ego, bo ta postal še večji. In večji kot bo naš ego, bolj nas bo bolelo. A ljudje ravno takrat, ko bi morali svoj ego gastiti, delamo vse to, kar ga samo še razširi.

Ko se v življenju znajdemo v situaciji, ki jo naš ego zares težko prenese, je bolečina resnična. Vsi bi takrat radi, da se to čimprej konča, da se to spremeni, ne moremo več, iščemo izhod... Vsi takrat začutimo, da če ne bi bilo tega človeka, ki nas je prizadel, če bi bil drugačen, če bi bila situacija drugačna, mi ne bi trpeli.😒

Da podkrepimo in opravičimo to kar čutimo, potrebujemo pripovedi našega ega. Ta nam govori, da smo žrtev, da si tega ne zaslužimo, da to ni pravično, da se to ne sme...Analiziramo, brskamo po bolečini, premišljujemo...

In ko si govorimo, da imamo vso pravico, da smo jezni, razočarani, potrti, da bi se na takem mestu vsi tako odzvali, da se nam to ne bi smelo zgoditi, da tega ne smemo sprejeti, bomo morda imeli svoj "prav", ampak bolečina zato ne bo nič manjša.🙏

K temu nas vedno vabi naša lastna temna stran. Dokler obračamo pogled tja, prisluškujemo njenemu šepetu, ki nagovarja in neguje našo bolečino, ki podpira točno tiste poglede, ki so nas pahnili v njo, bo ogenj vedno večji. Če tega nočemo, se moramo zavestno ustaviti in obrniti pogled stran.

Yoda je rekel: “When you look at the dark side, careful you must be. For the dark side looks back.” in ta stavek je bolj resničen kot bi si lahko mislili. 🌌

Ne spogledujmo se s temo, četudi nas zanima kaj nam ima za povedati. Glejmo stran, zatisnimo si notranja ušesa. Nič nam ne more dati, čeprav nam veliko obljublja. Tema ima svojo magijo in nas lahko posrka vase, če ji damo le malo svoje pozornosti. Lahko vzplamti kot ogenj. Iz majhne črne misli nastane uničujoč požar. In v ognju našega ega vedno gorimo sami.

Zato na ogenj ne mečimo črnih misli, ker bo gorel naprej. Če mu ne bomo dodajali goriva, če ne bomo pihali vanj, bo izgorel sam od sebe, ker ne bo imel več materiala, da bi se vzdrževal. Zato obrnimo pogled k Svetlobi in ta nam bo povedala drugačno pripoved, ki ne bo podpirala naše bolečine, ampak Resnico v nas.

VARNOST

Če sem po čem hrepenela v življenju sem vedno hrepenela po varnosti. Še vedno je to nekaj, kar domuje v meni. Rada bi se počutila varno. Iz strahu bi se oklenila vsake stvari, ki bi mi dajala obljubo zanesljivosti in trdnosti. Potrebujem garancijo, zagotovilo, obljubo in mislim, da bom srečna. 🤔

A tudi, ko to imam, strah ne izgine. Strah, da mi bo varnost odvzeta, dvom, da ni resnična. Preizkušam jo, iščem njene napake, sem na preži, preverjam njeno trdnost. Čeprav me dela nesvobodno, mi prija. Prija mi, četudi vem, da sem za njo zamenjala polno in svobodno življenje.

Ni pomembno kaj je njena cena, vse dam za njo! Uspela bi se pretvarjati, da je resnična. Zares bi se, če me Vesolje ne bi znova in znova brcnilo iz nje in mi jo odvzelo, rekoč; "Ne, ne boš poležavala v iluzijah!". Ne glede na to kako po njej hrepenim, mi ni dana. Ne v tem življenju.✋

Ja, cepetam z nogami, nemočna sem, sprašujem se; “Zakaj ne jaz, če jo imajo drugi?”, a to mi ni še nikoli pomagalo narediti testov.

Čeprav mislim, da je varnost želja mojega srca, je to njegova blokada in ideja mojega ega. Je ujetništvo strahu in statike na katerega bi sama pristala. Energija od mene želi, da ga zapustim, zato mi to varnost odvzema. 🌌

Svet v katerem jo iščemo ima lastnosti minljivosti in nepopolnosti, zato je tisto na kar se oprimemo tukaj, zgolj varnosti podoben približek.

Edino, kar lahko zadosti kriterijem resnične varnosti je tisto v nas, kar je večno, nevidno in Božansko. Povezava z Energijo je izvor neokrnjenega občutka varnosti. In ta pride skozi srce, ko je odprto.Takrat ne potrebujemo obljub materialnega sveta, takrat, ko nas ni strah, se avtomatsko počutimo varne.🌟

Če bi našla varnost v stvareh in ljudeh, se ne bi stegovala za kaj več. Če bi stebri navidezne varnosti zame vzdržali, bi podpisala pogodbo s strahom. Nikoli se ne bi počutila zares svobodno in odprto.

Zato moramo vedeti, da če nam ni dano, da bi našli “varnost” to ni kazen, ampak blagoslov. Je čas za razvojni korak v smeri resnične varnosti.

Resnična varnost je pravzaprav odsotnost strahu. Odsotnost strahu je na stežaj odprto srce. In odprto srce je varnost, ki jo ne rabimo preverjati, ker vemo, da je resnična.

"IMPACT"

Ko se z mladimi pogovarjam o tem kaj želijo početi v svojem življenju, je med tistimi bolj ambicioznimi močno prisotna ideja, da bi radi delali nekaj kar bo pustilo “impact” v svetu. Nočejo, da njihove akcije vodijo plehki ali golo finančni motivi, njihovo delovanje poganjajo sanje o boljšem svetu, vzvišene vrednote, filozofija, idealizem in poslanstvo. 🤔

Takšno razmišljanje je seveda dobrodošlo in ga je smiselno spodbujati. Ti posamezniki definitivno izstopajo iz povprečja in zelo pogosto se jim njihove ambicije tudi uresničijo, a velikokrat takšni posamezniki z ogromnim potencialom izgubijo izpred oči realno sliko in ponižnost.💫

Pozicija nekoga, ki želi spremeniti svet zaobjema tudi predpostavko, da svet že razume in da ve, kako bi izgledal boljši, kar največkrat ne drži. Svet in njegovo delovanje je kompleksna stvar. Mladi ljudje z veliko zanosa, a premalo modrosti in izkušenj pa si ga včasih poenostavijo in naivno verjamejo, da ga razumejo.

Če so tem mladostnikom tudi starši dopovedovali, da so nekaj posebnega, da bodo prav oni tisti, ki bodo spremenili svet, imajo občutek, da morajo početi nekaj “velikega in pomembnega” ali pa nič. 👑

Tako morda zavrnejo delo s katerim nimajo dovolj “vpliva” ali jim je to izpod časti. Morda se zato ne morejo postaviti v vlogo nekoga, ki se uči, ker želijo biti v vlogi nekoga, ki že ve, nekoga, ki bo zaznamoval svet, ki mu bosta pripadali čast in slava. A vedeti moramo, da ne bodo vsakemu postavili spomenika in da to ni edini način, da imamo "impact".

Sama mislim, da je ogromen "impact", ki ga lahko imamo, da delamo na sebi in zavesto čistimo svojo dušo negativnih vzorcev in se naučimo ukrotiti svoj ego.

S tem pomagamo svojim prednikom, staršem in babicam, ker se lahko preko nas izčistijo tudi nekatere stare dedne blokade, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. 👵

S tem pa imamo lahko vpliv tudi na svoje otroke na katere ne bomo prenesli svojih blokad in nasploh na svet, ki bo zato prijaznejši in svetlejši za vse zanamce.

Če torej naredimo samo to, smo naredili dovolj in imeli izjemen "impact"! Lahko imamo željo po velikem vplivu, a včasih je naš največji vpliv to, da spremenimo sebe!

POZORNOST

Ko sem kot najstnica sanjala o svojem idealnem razmerju, sem si prisegla, da nikoli ne bom pristala na partnerstvo, ki bo hladno. Svojo zvezo sem si vedno predstavljala z veliko strasti, dotikov, nežnosti, skupnega preživljanja časa- na kratko- izkazovanja pozornosti. Že takrat sem glede tega postavila visoke standarde in od njih nisem imela namena odstopati. Ironično je, da sem naposled seveda morala. 🤔

Vem, da zagotovo nisem edina, ki bi ljubezen pogojevala s pozornostjo. Ogromno ljudi slišim reči; “Zakaj mi nikoli ne poveš, da me imaš rad?” , “Daj mi malo več nežnosti!”, “Spet si nisi zapomnil kaj si želim za rojstni dan.” Strinjali se boste, da je normalno, da si želimo pozornosti od svojega partnerja in smo razočarani, če je ni.

In če mislite, da ta zapis počasi napeljuje k temu, da vam povem, da to ni prav, da se morate temu odpovedati, se motite. V tem zapisu bi rada povedala kaj je najboljši način, da to dobite! To ti bom pokazala na primeru svojih zgrešenih strategij.

Čeprav se postavljanje ultimatov v teoriji sliši dobro, v praksi na ljudeh ne deluje. Moja konstantna potreba po tem, da iščem dokaze ljubezni in jih na bolj ali manj subtilne načine zahtevam, ni bila vzdržna niti za partnerja, še manj pa zame.

Tega seveda nisem priznala. S tem, ko sem si mislila ”Saj ni tako težko narediti nekaj lepega?”, “Samo to bi naredil, pa bi bil mir!” pa izvajala stalne pritiske.

Moja “needy” energija je bila tista, ki je ustvarjala nasproten učinek. V mojih poskusih iskanja pozornosti sem izgledala kot berač. Bolj ko sem hodila za nekom, da bi ga opomnila na to kaj potrebujem, bolj je ta človek bežal od mene.

Ko sem bila soočena s tem, da moram spustiti to lastnost, s katero sem želela zapolniti občutek dvoma in nevrednosti v sebi, sem se upirala, misleč, da bom s tem zavrgla možnost toplega in ljubečega odnosa, ki sem si ga vedno želela. A sem šele kasneje spregledala, da je to edini način, da ravno to dobim!

Ko se pomirimo v sebi in ne beračimo za pozornostjo je naša energija drugačna. Takšna, da nam ljudje sami instinktivno dajo svojo pozornost, brez da bi za njo prosili. Ko nečesa ne potrebujemo, to dobimo! Ko ne vzemamo, nam je dano!

SAMO ŠE MALO RAZMISLIM...

Kolikokrat slišimo koga reči; “Rabim še nekaj časa za razmislek pa ti sporočim.” ali “Moram napeti možgane, da dobim kakšno dobro idejo” ali “ Po tehtnem razmisleku sem se odločila, da ne.”

Ljudje razmišljanje uporabljamo za svoje glavno orodje v življenju. Kot pripomoček, ki nam bo pomagal, da se pravilno odločamo ali pridemo do dobrih idej. Vse česar se lotimo gre skozi naš mentalni mehanizem. Ampak ali je to res edini in najboljši način? 🤔

Sama mislim, da je razmišljanje v današnji družbi precenjeno, da je v resnici malodane zastarelo in odsluženo orodje na katerega se prepogosto zanašamo. In menim, da ni res, da se ne odločamo dobro in nimamo idej zato, ker premalo razmišljamo, ampak zato, ker razmišljamo preveč!

Naš procesor ima omejene sposobnosti in slabo vpliva na našo pretočnost. Operira samo z že znanimi informacijami. Ko mu zmanjka dejstev, za dejstva vzame svoje lastne izmišljotine in predvidevanja o tem kako je, kako je bilo in kako bo. Rezultat tovrstnega razmišljanja nam je lahko domač, ampak ne nujno najboljši in najbolj realen. Rezultat je lahko kratkomalo zavajajoč.

Drugi problem je ta, da ljudje želimo z razmišljanjem rešiti težave, ki smo jih povzročili ravno z razmišljanjem. Kolikokrat smo se sekirali na zalogo, delali črne scenarije in želeli to ustaviti tako, da smo razmišljali še bolj močno? Kolikokrat smo menili, da nam bo bolečino, ki nam jo povzroča ego, odpravilo to, da samo še malo sedimo in brskamo po teh mislih? In kolikokrat se je z razmišljanjem vse samo še poslabševalo?

Ko pogledam nazaj sem sama najboljše odločitve in ideje dobila ravno mimo kakršnegakoli razmišljanja in tehtanja. Padle so vame kot intuitivna ideja v času, ko sem najmanj razmišljala in imela prazen um. Bi jih razmišljanje prepustilo čez? Ne.

Kadar se ne moremo odločiti, dobiti dobre ideje in začutiti kaj je prava pot, se ne zanašajmo na razmišljanje, ampak naredimo nekaj radikalno nasprotnega razmišljanju. Ne razmišljamo več! Odložimo to zasterelo orodje in pustimo, da reštev pride k nam po drugem kanalu.
Ko ne razmišljamo lahko začutimo. Da lahko čutimo, nehajmo razmišljati in odgovor bo prišel v trenutku. 🌌

PARTNERSTVO

Eden od mojih ciljev je, da mi partnerstvo v življenju nikoli več ne bo na prvem mestu!😮

In da imam vedno pred njim še vsaj dve stvari, ki sta mi bolj pomembni.
Sebe in svoje življenje.💫

Morda bi kdo rekel, da nimam rada svojega partnerja, da nisem predana, zvesta, da sem sebična. A sama sem na svoji koži ugotovila, da svojega življenja nikoli ni pametno graditi in organizirati samo okoli partnerstva. Da mora biti partnerstvo dekoracija in ne temelj našega življenja.🤔

Glede na to, da sem po naravi zelo predana in romantična oseba, sem sama brez pomisleka partnerstvo postavila nad vse, kot tisto, kar me osmišlja, kot tisto brez česar ne morem biti srečna. Ja, spoznanje, da to ni pravi odgovor je bilo grenko, a dovolj močno, da sem si rekla; nikoli več!

Zame to ni obrambni mehanizem, niti zapiranje, izogibanje bolečini in ranljivosti, ampak urejanje prioritet, ki niso potegnjene iz kakšnega romantičnega filma. Kajti grozna in ne romantična se mi zdi misel, da če se konča moje partnerstvo, se bo končalo tudi moje življenje😓

Spomnim se kako sem takoj, ko se je partnerstvo zamajalo sedela na postelji in zrušeno jokala, ker nisem vedela kdo sem in kaj naj zdaj počnem sama s sabo. Ker ni v mojem življenju ostalo ničesar, kar ne bi bilo povezano z njim. Vsa volja mi je odtekla in vse moje osebne projekte sem postavila na stranski tir, ker nič ni več imelo smisla.

Zato je tako pomembno, da imamo pred partnerstvom še vsaj dve stvari, ki sta nam bolj pomembni. Vsak naj si jih izbere sam. Naj ne bodo odvisne od drugih ljudi, naj bodo povezane z nami in našim življenjem, s tem kar nas izpolnjuje. Prijateljstvo, poslanstvo, to kar nas veseli, kreativnost, duhovnost.🙏

In to je nekaj kar v paniki ne iščemo takrat, ko naše partnerstvo že visi na nitki .To gojimo zavestno ves čas, medtem ko imamo partnerstvo. In če bomo to počeli, bomo manj pritiskali na partnerja, bili bolj srečni, energijsko samostojni in imeli več možnosti, da je tudi naše partnerstvo zdravo. Po drugi strani pa bomo preživeli tudi, če se to konča.

Obstajati mora segment življenja, ki je samo naš. In to ni sebično in uperjeno proti kompromisom.To pomeni, da živimo svoje življenje in to je prav.

ČASOVNICA ŽIVLJENJA

Se kdaj počutiš kot stara lokomotiva, ki se premika, ampak se nikamor ne premakne? Bolj ko se trudiš, naprezaš, bolj se cilj odmika. Vsi drugi imajo to kar hočeš ti! Čutiš nestrpnost, nemir, živčnost... Priganjaš se, pritiskaš nase, zdi se ti kot, da si obtičal…Gledaš ljudi okrog sebe, ki so že tam in se sprašuješ; “Kdaj se bo to zgodilo zame, zakaj se še ni, ali se sploh bo?” 🤔

Zakaj se nam včasih zdi, da naše življenje nima pravega poteka, da bi morali biti nekje drugje kot tam, kjer smo?

Zato, ker ne zaupamo ritmu našega življenja, ne zaupamo njegovi časovnici. Želimo si, da se ta uskladi z našim egom, našimi predstavami, drugače nismo zadovoljni.⌛

Svojo življenjsko časovnico ves čas primerjamo s časovnico drugih. Svoje tretje poglavje primerjamo s šestim poglavjem nekoga drugega. A ljudje nismo isti in potek našega življenja ni isti. Nekogaršnje šesto poglavje je lahko naše osmo. Če se nam nekaj še ni zgodilo, to ne pomeni, da se nikoli ne bo. Ampak ne zdaj.💫

Sama sem vedno vedela, da bom živela lepo življenje, da bom bila ustvarjalna, da bom imela lepe odnose….Ampak obstajala so obdobja v mojem življenju, kjer ni bilo ne duha ne sluha o tem. Ni bil še čas. Ampak sem vedela, da bo prišel.

Ni mi bilo lahko gledati slik drugih, ki so me spominjale na vse, kar še nimam. Čeprav sem si to želela sem vedela, da zdaj ne morem iti na potovanje, da zdaj ne morem imeti lepih oblek in biznisa, ker je zame na vrsti nekaj drugega. Ko sem vlagala v svoj duhovni razvoj, so bile vse te stvari na stranskem tiru. Ker sem se morala prej zgraditi, razviti, pridobiti neke sposobnosti. In vse, kar sem si želela me je počakalo. 🙏

Ljudje na socialnih omrežjih ne pokažejo poti, ampak samo končno destinacijo. Zato ne izgubi perspektive.

Ničesar ne moremo na silo prehiteti, ničesar ne moremo izsiliti. Življenje ima svoje zakone.

Zato zares globoko vdihni in izdihni in uživaj v procesu. Nikamor se ne mudi. Vesolje ve kaj potrebuješ in vse je že na poti. Si tam kjer moraš biti. Bodi hvaležen za vse kar imaš zdaj, v polnosti izkušaj to obdobje in vse kar je v tvojem srcu se bo uresničilo.🌌

PREMAGOVANJE STRAHU

Kolikokrat smo si že rekli, da moramo premagati STRAH in to počeli s tem, da smo razmišljali o njem? 🤔

Poglobili smo se v to zakaj nas je strah in poskušali predvideti vse možne scenarije, kaj gre lahko narobe, kaj če nam ne uspe, kaj če zapravimo preveč denarja, kaj če to sploh ni dobra ideja, kaj če se nam kaj zgodi, kaj če nas bodo zavrnili…. 😨

Menili smo, da bomo s tem lahko eliminirali strah, a bolj ko si poskušamo v živo zamisliti vse te scenarije, bolj ugotavljamo, da je strah še vedno tam. In ne samo, da je tam, vedno večji je. Bolj, ko ga poskušamo s svojim razmišljanjem premagati, bolj ko analiziramo in kalkuliramo vsak naš naslednji korak, bolj se nam stvari zdijo nepredvidljive, zastrašujoče, nedosegljive, oddaljene. Bolj filozofiramo in bolj kompliciramo, bolj so stvari nemogoče.🔑

Značilno je, da so stvari bolj strašne v naši glavi, kot so takrat, ko se zares zgodijo. In dokler ostanejo v glavi ostanejo strašne. Zato ljudje ne moremo prerasti strahu, če ostajamo na ravni kjer nastaja. Na mentalni ravni. In strah se na tej ravni nikoli ne razblini, ampak se povečuje.

In če želimo premagati strah, ga ne premagamo skozi razmišljanje, ampak ga premagamo skozi AKCIJO! 💫

Strah sprejmemo na mentalni ravni in ga pospremimo na raven delovanja in izkušanja, kjer se umakne. Njegova funcija tam ni več uporabna, ker smo že na delu. Smo sredi nečesa, česar smo se boli in vidimo, da preživimo. In to utiša strah. Naslonimo se na Energijo in zaupamo. Naredimo to, česar nas je strah.

In to, da nas je strah ni izgovor, da nečesa ne naredimo. Stvari naredimo medtem, ko nas je še vedno strah. Ni treba, da čakamo, da nas neha biti. Strah je lahko ves čas tam, le ustaviti nas ne sme. In ravno skozi ta proces, ki ni v razmišljanju, ampak v delovanju in praksi, naš strah izgubi moč.

Takoj ko naredimo tisto, česar se bojimo, nismo več v njegovem ujetništvu. Vse kar je pomembno je, da imamo kanček več poguma kot strahu. Samo to deluje. Da ne ostanemo paralizirani v razmišljanju kako bi šli čez strah, ampak to dobesedno naredimo. Vesolje nagradi hrabre.

Samo gremo. In se na lastne oči prepričamo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

MANJVREDNOST in VEČVREDNOST

MANJVREDNOST in VEČVREDNOST sta dve plati istega kovanca. 🏅

In kadar želimo odpraviti težave z manjvrednostnimi občutki, je treba odpraviti tudi večvrednostne, saj se ti držijo skupaj. Kjub temu, da se zdita to nasprotni in nekompatibilni lastnosti, ju pogosto srečamo izmenjujoči se v enem človeku, saj se napajata iz istega vira. 😯

Če imamo težave z lastno vrednostjo se pogosto po eni strani pomanjšujemo in verjamejo, da smo nesposobni in slabši od drugih, po drugi strani pa obenem mislimo, da smo boljši od drugih, da imamo bolj prav, da si zaslužimo več.

Eno in drugo je odvisno od tega s kom se primerjamo in kakšni so naši subjektivni kriteriji. To določa ali smo pod ali smo nad, nič od tega pa nam ne zagotavlja realne slike.

Napram nekomu se nam bo vzbudil naš večvrednostni kompleks, napram drugemu manjvrednostni. In verjamem, da eno brez drugega ne gre. Zanimivo pa je, da bodo to, ali smo nad ali pod, povzročili naši isti kriteriji.

Če je naš vrednostni kriterij intelektualno znanje, bomo ljudi, ki te lastnostni nimajo podcenjevali, se postavljali nad njih, se pred njimi ponašali in šopirili, ko pa bomo srečali pomembnega akademika bomo zmrznili, imeli pred njim "rešpekt" in se počutili kot, da nismo dovolj. Naš notranji sodnik je tisti, ki enkrat potisne druge pod nas, na koncu pa isto stori z nami samimi.🤔

Da gre v osnovi za isto stvar priča tudi to, da je večvrednost pravzaprav pogosto zakamuflirana v podobo manjvrednosti. O sebi mislimo, da smo manj, zato ker v prvi vrsti menimo, da nam pripada več, da si zaslužimo več, da vemo več kot drugi. Ker tega ne moremo doživeti v realnosti, ves čas doživljamo občutke manjvrednosti. Obratno pa se manjvrednost večkrat kaže kot večvrednostno obnašanje. Ker potreba po tem, da se postavljamo nad druge pravzaprav izhaja iz tega, da se v sebi počutimo manj.

Torej, če želimo odpraviti občutek manjvrednosti, moramo odpraviti tudi občutek večvrednosti in obratno.

Ljudje nismo več ali manj, ljudje smo samo drugačni. In to je tisto, kar se mora naučiti naš notranji sodnik, da se ne bomo več čutili manjvredne, niti večvredene, ampak samo vredne.