Kaj zame pomeni postavljanje mej?

Postavljanje osebnih mej je tema, ki se pogosto pojavlja v spiritualnih in psiholoških vsebinah. Zagotovo ste že zasledili vsaj kakšen članek o tem kaj so zdrave meje, kako postavljati meje v odnosu in podobno… Znati postaviti meje tega kakšno obnašanje še toleriramo in kakšnega ne več, kaj si želimo in česa nočemo, je temelj zdravih in srečnih odnosov, pravijo. Pri tem se nikoli ne bi smeli zadrževati in imeti pomislekov, saj prav jasno postavljanje mej določa kako radi se imamo in kako uspešni so naši odnosi. S tem se strinjam, do določene mere. Vse ima svoje meje in treba jih je znati definirati, postaviti in stati za njimi. A kljub temu je pomembno, da smo v določenih situacijah iskreni do sebe in se vprašamo zakaj so tam in ali jih lahko raztegnemo.

To, kar je vzbudilo moje “dvome” v neomajno postavljanje mej, je moje zaupanje v filozofijo brezpogojnega sprejemanja, ki nikoli ni selektivno. Selekcijo, kaj je še sprejemljivo za nas, pa največkrat naredi naš ego. Torej mejo pogosto predstavlja naš ego.

Kajti meje ponavadi postavimo tam, kjer se ne počutimo več udobno, kjer se srečamo z nečim novim, kjer je naš ego kakorkoli ogrožen. Na tej točki rečemo “To je pa preveč”, “Tega se ne grem več”, “Dovolj imam”, “To je bilo zadnjič”. A s tem na nek način ne postavimo mej samo drugemu, ampak tudi samemu sebi. Tam kjer so meje je vedno tudi bolečina, je ozek pogled, je nesprejemanje, je manjko sočutja, ljubezni in miru. Torej s tem sami sebe držimo ujete v bolečino svojega ega in sebi preprečimo, da bi se osvobodili.  Saj naj bi bilo prav naše širjenje mej poganjalec duhovnega razvoja. Torej ni tako smiselno, da se trudimo za vsako ceno rigorozno braniti svoje meje, ampak je za duhovni razvoj bolj smisleno, da meje rahljamo.

Kar seveda ne pomeni, da se nimamo radi in da drugim pustimo, da hodijo po nas, ampak, ravno obratno. Pomeni, da se imamo celo tako zelo radi, da se odvobodimo svoje lastne meje.

Če pomislim za nazaj, sem sama največje razvojne korake delala, ko sem bila potisnjena preko vseh svojih mej. Lahko sem jih sicer postavljala in se že stotič odločila, da ne grem naprej, a me je v to prisililo življenje samo. Potisnilo me je preko tega, kar sem mislila, da je zame še sprejemljivo, tega kar mislim, da še zmorem sprejeti. Učilo me je tega, da ni moja naloga, da postavljam meje sprejemanju, ampak da preprosto sprejemam. To seveda NE pomeni, da mora nekaj ostati del mojega življenja, da ne morem zapustiti določenih odnosov, ampak sprejemanje pomeni, da sem s situacijo ali ljudmi v celoti notranje pomirjena, četudi rečem; “adijo” ali “dovolj”.

Torej moje vprašanje je bilo, kako v to umestiti postavljanje mej? To vprašanje se mi je pojavilo vsakič, ko sem naletela na temo o postavljanju mej. In če sem iskrena, dolgo nisem našla zadovoljivega odgovora.

Vedela sem, da je to hoja po spolzkih tleh. Kajti ni lahko razločiti med tem, kdaj je meja zdrava in nujna in kdaj je to samo naš ego, ki želi nekaj izsiliti. Kako vedeti kdaj nam lastno postavljanje mej preprečuje duhovni napredek in nas ujame v varno cono udobja? 

Seveda ne govorim o kršenju pravic in čustveni manipulaciji- o nasilju ali zlorabi, kjer so meje več kot nujne. A resnici na ljubo moramo priznati, da so naše meje včasih tudi subjektivne in sebične “kaprice”. Da je včasih to že nepospravljanje nogavic, drugačno prehranjevanje, obnašanje, mnenje, življenjski stil in vrednote. Realen občutek za to, kje so dejanske meje in kje je naš ego pa se pogosto zabriše.

Prav zato mi ta koncept ni šel vedno v račun. Sama sem se vedno, kadar sem postavila meje, na koncu zalotila, da sem v bistvu s tem želela čustveno izsiljevati. S tem, ko sem postavila mejo, sem želela drugega postaviti pred dejstvo; “Spremeni se, ali odidem. Naredi to, ali bodo posledice.” 

Vprašanje je bilo torej kdaj je postavljanje mej sploh koristno in zdravo?

Sama sem meje vedno postavljala kot strategijo izsiljevanja, nikoli pa to ni bil odsev moje zvestobe do mene same in realnega zaznavanja tega, kar čutim. 

Sama sem ugotovila, da sem na ta način velikokrat postavila mejo, ampak sem potem dovolila, da se je ne upošteva. Meje sem postavila v upanju, da bodo nekoga prestrašile in da me bo tako jemal bolj resno. Ker se to ni zgodilo, sta mi ostali le dve možnosti; da odidem stran od teh okoliščin ali ostanem v njih. 

Naposled sem se večkrat odločila, da ostanem, čeprav sitaucije dejansko nisem zmogla sprejeti. Tako sem velikokrat ostajala v okoliščinah, ki so me močno prizadele. Lahko bi celo rekla, da so me trajno zaznamovale. In če danes pogledam nazaj, se vprašam: “Bi bilo takrat smotrno postaviti mejo?”

Mogoče pri postavljanju mej ne gre za to, da se oziram na tisti del sebe, ki lahko v svojem polnem duhovnem potencialu sprejema vse, ampak postavim mejo za aspekt sebe, ki ŠE ni sposoben nečesa sprejeti. Ker živimo na Zemlji in ker še nismo razsvetljena duhovna bitja. Zakaj bi se pretvarjali?

Mogoče mejo postavim za Tjašo, takšno kot sem v tistem trenutku, skupaj s svojim egom. Tisto Tjašo, ki še ne zmore sprejeti. Tisto Tjašo, ki v določeni točki prizna, da potrebuje čas. Brez oziranja v prihodnost v kateri zaradi svojih fiktivnih sposobnosti, te meje sploh ne bi potrebovala. Mejo potrebujem zdaj!

Se pravi lahko mejo postavimo z zavedanjem, da je to meja, ki jo zahteva naš ego in vemo, da je ta meja vedno samo ZAČASNA. Lahko rečemo: “Trenutno mi je to preveč težko, povzroča mi preveč bolečine, zaradi tega preveč trpim, ampak delam na tem, da bom lahko to čimprej sprejel/a.” Naprimer, če takoj po preboleli težki bolezni nočemo, da nas drugi sprašujejo o tem, ker je rana še preveč sveža, imamo pravico postaviti mejo. A lahko imamo še vedno hkrati iskren namen prerasti to bolečino, o tem odprto govoriti in sprejemati ljudi, ki morda nimajo toliko občutka. 

Meja je čas, ki ga rabimo, da pridemo k sebi, čas, da se posvetimo razvoju. Ne pa čas, v katerem potem v miru ujčkamo svoj ego, krivimo druge ter jih želimo spremeniti. Meja je v bistvu time-out kartonček, ki ga dvignemo, ko rabimo čas, da se postavljamo na noge in takrat nočemo biti napadeni. Čas, ko definiramo svoje potrebe in se odločimo kaj je naša smer.

Včasih se moramo umakniti in med tem delati na sprejemanju, na tem, da se notranje pomirimo, da se energijsko okrepimo, da nas določene situacije ne iztirijo več.

Včasih za to, da prerastemo neko situacijo, ne moremo biti v njej. Podobno kot je včasih pomembno, da se najprej odselimo od doma, da lahko sprejmemo in razumemo svoje starše. Mogoče se moremo začasno umakniti iz bojnega polja in narediti drugačno strategijo.

Kadar postavimo to mejo, jo postavimo zase in ne za drugega. Ne čakamo na odziv drugega v smislu; “Aha! Mogoče se bo pa zdaj začel drugače obnašati!” Če smo postavili svojo mejo, smo jo postavili zato, ker mi ne zmoremo več in smo pri tem konsistentni. Če rečemo, da je to naša meje, je debate konec. Če je meja res meja, potem bomo vstali in šli. Potem ne bomo stopicali in se obračali nazaj.

Poleg tega, da je naša meja lahko postavljena začasno, je pri postavljanju mej pomembno še nekaj drugega.

Meja in brezpogojno sprejemanje se ne izključujeta. Včasih naša meja ni naš ego, ampak je dejanska potreba. Mej si včasih ne upamo postaviti, ker se bojimo, da bomo s tem izgubili človeka, ki ga imamo radi. Zaradi tega v nedogled odrivamo stran potrebe svoje duše in se ne upamo izraziti.

To, da nekomu postavimo mejo, ker ne odgovarja na naše potrebe, ne pomeni, da ga hkrati ne moremo tudi sprejemati. Če nekemu obnašanju želimo narediti konec, to lahko naredimo s sprejemanjem in mirom v srcu, ker vemo, da poslušamo svoje srce. Ni več bolečine, ni travme, ni zamere- živimo naprej. Sprejeli smo določeno odločitev.
A za to, da ne mešamo med srcem in egom potrebujemo veliko modrosti in zavedanja. Za takšne odločitve si vzemimo čas, da slišimo to, kar je v srcu in ne delamo hipnih čustvenih odločitev.

Čeprav menim, da je ravno prehajanje naših osebnih mej razlog za duhovni napredek, po drugi strani mislim, da ni potrebno, da smo sadomazohistični.

Učenje s prisilo je včasih zadnja opcija, do takrat pa se lahko učimo prostovoljno in postopno. Mejo lahko postavimo tam, kjer čutimo, da so stvari za nas preveč težke, a ohranimo naravnanost, da to prerastnemo in se osvobodimo. Brez tega ostanemo ukleščeni v lastno postavljanje mej in prilagajanje zunanjega sveta našemu egu.

Vedeti moramo, da se bo včasih  zgodilo nekaj, čemur ne bomo morali postaviti meje. Predstavljajte si, da vam umre otrok. To je za vsakega starša preveč, ampak tega ne bo mogel ustaviti in odložiti na kasneje. Če življenje ve, da lahko to prenesemo, nam bo to pač naložilo, ker je to za nas način razvoja.

Spet v drugih okoliščinah pa imamo možnost, da nekaj treniramo v svojem ritmu. Se pravi s premori in pavzami, da ni vse skupaj že škodljivo. Takrat postavimo mejo in to poskusimo v miru skomunicirati drugemu.