Osvobajanje kreativnosti

Kreativnost je nekaj kar bomo v prihodnosti vsi potrebovali, nekaj, kar bo pomembno, da imamo, čeprav se morda tega niti ne zavedamo. Tisti, ki bodo v stiku s svojo kreativno močjo, bodo v prednosti na vseh področjih; osebno in poslovno. Svet se spreminja in na plano prihajajo nove potrebe, novi trendi, ki od nas se zahtevajo nove veščine. Mehanska in repetitivna opravila bo počasi nadomeščala umetna inteligenca, ljudje pa bomo morali, zato da bi ji konkurirali, razviti svojo kreativnost. 

Ne samo tisti ljudje, ki so “umetniške duše”, ne samo slikarji, avtorji glasbe in oblikovalci...Kreativni niso samo določeni posamezniki, ampak smo kreativni vsi ljudje v svoji biti. To je naša poglavitna lastnost, ki nas tudi loči od živali. Kreativne niso samo specifične dejavnosti, ampak smo lahko kreativni pri katerikoli dejavnosti. Lahko smo kreativni pri športu, pri matematiki, pri čiščenju, pri različnih opravilih….

Kreativnost pomeni biti odprt za ideje, za ustvarjanje nečesa novega, je sposobnost imeti vizijo in vero, kreativnost je neke vrste duhovna vrlina. Morda niti ne vemo kakšno izpolnitev in osvoboditev bi dosegli, če bi se kreativno odprli, zato tega niti ne pogrešamo. 

Kreativnost v nas je postala preveč zavrta in preveč obremenjena s pravili, preveč ekskluzivna, da bi se je lotili kar tako iz veselja. Lastne kreativnosti se ne zavedamo, je ne zaznavamo, je ne cenimo, je ne znamo priklicati na plano. Ne zato, ker smo jo zares izgubili, samo potlačili smo jo. Potlačili smo jo s svojim egom. In vse kar moramo narediti je, da jo osvobodimo.

Kreativnost potrebuje svobodo od naših blokad. Julija Cameron je v svoji knjigi Umetnikova pot opisala nekaj ključnih blokad, ki ovirajo našo kreativnost, da bi se izrazila. Tudi sama vas bom popeljala skozi tiste najbolj trdovratne zaviralce kreativnosti zato, da bi jih lahko odstrnili in ugotovili, da se pod njimi lesketa nekaj čudovitega.

Negativna prepričanja

Največkrat nam to, da bi se sploh podali na pot raziskovanja kreativnosti preprečujejo čisto preprosta zmotna prepričanja. Večine od njih nismo sami ustvarili, ampak smo jih samo prevzeli, od družbe, družine, prijateljev, kulture...Največkrat gre za prepričanja o tem zakaj ne moremo ali nočemo biti kreativni. Bodisi preprosto mislimo, da mi nimamo dobrih idej in kreativnost ni za nas. Da se bomo osmešili, če bomo sploh poskusili. Da nikoli ne bomo zaslužili s tem. Da so vsi umetniki revni, neprizemljeni, brezcilljni in sanjavi. Da nas bodo sorodniki obsojali, da si ne zaslužimo uspeha, da smo prestari za to in tako naprej.

Ravno takšna prepričanja zavirajo naše kreativno razmišljanje. Zaradi takšne miselnosti si ne upamo tvegati in ostajamo zablokirani. Vsa ta prepričanja pretvorimo v uporabne izgovore, kot so naprimer, da nimamo dovolj denarja, da nimamo časa, da smo iz premajhega mesta, da to delajo že drugi... Tako si ne upamo zajadrati v kreativne vode, ne upamo si izstopati, začeti...

Zato moramo definirati svoja prepričanja in jih prevetriti. Lahko poiščemo ljudi, ki so jih imeli, pa jih nimajo več. Lahko jih vprašamo kako je bilo začeti ustvarjati, skozi kakšne ovire so šli, kaj jim daje kreativnost, kako dobijo navdih? Tako boste dobili svež vpogled na ustvarjanje in videli, da so vaša prepričanja zmotna.

Strah in sram

Največja zaviralca kreativnosti sta strah in sram. Prastara gospoda, ki nam sedita vsak na enem ramenu in nam šepetata v uho. Strah pred prihodnostjo, strah pred tem, da mi ne uspe, strah pred tem, da mi uspe, strah pred tem, da me bodo zavrnili, strah pred kritiko, strah pred izpostavljanjem…

Skupaj z njim pa nas sabotira tudi sram. Sram je orodje nadzora. Kreativnost je za veliko ljudi, ki si ne upajo sami biti ustvarjalni, predrzna. S sodbami “Kaj pa misliš, da si? Kako si upaš? Kaj pa se ta gre?” ustvarjalnost velikokrat zasramujejo. Če v družini za svobodno ustvarjanje nismo dobili podpore, smo še bolj zavrti in otopeli. 

Kreativnost je neke vrste odstiranje tančic, je soočenje s sabo. Zato nam je nerodno že, če le poskusimo ustvarjati. Nerodno nam je pred družbo in pred nami samimi. Težko pokažemo svoje stvaritve, sram nas je, da bi jih kdo videl in nas obsojal, zato jih pospravimo v predal in potlačimo svoje sanje. 

Velikokrat tudi menimo, da nimamo pravice ustvarjati. Če bi si to dovolili bi se počutili otročje, počutili bi se kot goljufi, ker smo si drznili kaj takšnega. Zato je pomembno, da sami pri sebi ustvarimo varno okolje za ustvarjanje, četudi nam ga morda ne da okolica. 

Protistrup za sramoto in strah sta ljubezen do samega sebe in izkazovanje vrednosti sebi. Brez tega, da mi cenimo svoja dela in svoje sposobnosti, jih ne bo nihče. Zato vedno, kadar se pojavi dvom o naši presoji in naši ustvarjalnosti, začnimo z dajanjem podporo in spodbude samim sebi, v mislih in dejanjih.

Perfekcionizem

Pri kretivnosti nas lahko povsem ohromi to, da se nam stvari nikoli ne zdijo dovolj dobre. Ne moremo sprejeti, da ko začenjamo z ustvarjanjem nečesa, ne bo naš prvi poskus popoln. Zato zavlačujemo, ali se sploh ne lotimo, ker vemo, da ne bomo morali ustreči svojim previsokim merilom. Morda začnemo in ne nadaljujejo, ker ne znamo sprejeti procesa učenja in postopne rasti. Miselnost “Če ni popolno, se ne splača.”, nas naredi statične.

Zaradi perfekcionizma v nedogled popravljamo nek izdelek in ga ne damo iz rok, smo prestrogi in prekritični do sebe ter s tem izgubljamo veliko energije. 

Perfekcionist ni nikoli zadovoljen. Perfekcionist namesto uživanja v procesu nenehno ocenjuje rezultat. Resnično kreativni ljudje se ne bojijo delati napak, ne bojijo se postopne rasti. Ker niso obremenjeni s popolnostjo so bolj pretočni za ideje in resnično ustvarjalni. Kretivnost je svobodna, ne popolna.

Perfekcionizem ni skromnost, ampak neke vrste egoizem in ponos. Perfekcionizem ni iskanje najboljšega, ampak iskanje najslabšega v nas- dela, ki nam pravi, da nikoli ne bo dovolj dobro, pa naj naredimo karkoli. Zato moramo svojega kritika utišati in delati naprej. Ustvarjati in to pokazati, četudi ni popolno, ker to nikoli ni bil namen kreativnosti.

Primerjanje in zavist

Ko začnemo ustvarjati nas lahko povsem zablokirajo nesmiselne primerjave. Če naprimer začnemo risati, našega prvega poskusa ne moremo primerjati s sliko Picassa. Ta primerjava nas lahko zapelje v povsem napačne sklepe; “Nisem dovolj dober, vsi so boljši, ne gre mi, drugim je lažje, drugi so bolj nadarjeni, nikoli ne bom postal tako dober.” Takšna primerjava nas lahko zafrustrira. 

Če že, bi se bilo smiselno primerjati z začetniki na svojem področju, a tudi to ni pametno, saj smo vsi unikatni. Primerjanje je recept za nesrečo. Hkrati pa je lahko primerjanje neizčrpen vodnjak izgovorov.

S primerjanjem pa je tesno povezana tudi zavist. Če se primerjamo in se zato dajemo v nič, se pojavi zavist do tistih, ki jim je uspelo. Oni so si upali, mi pa ne. Zavist je znak, da bi morali to narediti tudi mi. Sčasoma nas začne vedno bolj razžirati. Vedno bolj smo prizadeti, ker se zdi, da nekdo prejema to, kar pripada nam, čeprav se preveč bojimo seči po tem. 

Tudi mi bi radi bili svobodni, pogumni, tudi mi bi se radi izrazili, dobili potrditev, radi bi lansirali ideje, ki jih namesto nas lansirajo drugi. In bolj kot se potapljamo v zavist, bolj postajamo zagrenjeni, manj pravičen se nam zdi svet, bolj nam gredo drugi na živce, težje jim privoščimo.

Korenine zavisti so skopuške narave. Mislimo, da če nekdo nekaj ima, ne pomeni, da imamo mi kaj manj. Zavist nam govori, da je prostora le za enega. Da ne moreta uspeti dva.

Ko naredimo vsaj en korak v smeri svojih sanj, se nam razjasni, da je prostora za vse. Zaradi zavisti gledamo preozko in ne vidimo realno. Po drugi strani pa nam zavist in primerjanje lahko tudi  pokažeta, da je skrajni čas, da se nehamo ukvarjati z drugimi, ampak začnemo ustvarjati tudi sami. 

Čas je, da poiščemo kreativca v sebi. Verjemite, da nam je kreativnost vsem naravna in da ni samo za izbrance. Samo dovoliti ji moramo na plano. Bodisi z njo služimo denar ali ne. Ni pomembno, pomembno je to, da nam zares polepša življenje in da z njo izpolnimo svoj človeški potencial. To nam bo v življenju prišlo še kako prav.